Kamniške, brunch in planota v Julijcih

Pred leti sem jo obiskal, a sem sicer imenovano kot mrzlo označil za vročo. Navkljub drugemu petkovemu jutru v juniju (ob 5:30), je 5° celzija na Jezerski kočni pravilo, da neke posebne vročine navkljub jasnemu nebu ne bo. Želja po obisku te gore sicer ni povsem jasna, je pa res, da tam gor že dolgo nisem bil.. na Mrzli gori seveda.

Izhodišče in pot proti gori ni nič novega, saj sem vam jo že opisal točno tu. Vzpon po slovenski poti proti Kranjski koči na Vadinah (Ledinah), je postal rutina in rutina ni nujuno najboljša. Vzpon z Jezerske kočne je bil zgolj zaradi želje po 0,5 medikamenta pri Franciju. S solidnim tempom sem prišel do nadmorske višine nekaj pod 1700 metrov, kjer so me malce presenetila zaprta vrata koče. Nič zato sem po krajšemu premoru usmeril pogled na Savinjsko sedlo ter skoraj da z nizkim startom in visoko-profilkami pognal proti njem. Topla pomlad je dodobra načela ledenik pod Skuto, a vseeno sem bil na poti proti Mrzli gori deležen srečanja z belimi zaplatami. 

Mrzla gora se mi je približevala.. vraga se mi je.. jaz sem se njej in moram priznati, da sem kar precej pozabil, kako izgleda pot proti vrhu. Po odcepu za mrzlo goro, se kaj kmalu pot strmo vzpne. Primerialno gledano z drugimi vrhovi v kamniško-savinsjkih alpah, je pot nekoliko slabše varovana in značilno za alpe, precej krušljiva, zato mi je bilo všeč, da v petek ni bilo skoraj nobenega v gorah.

Ob 9:30 uri sem z vrha Mrzle gore gledal proti ostalim vršacem ter še z enim možakom, ki je bil na vrhu pred menoj ugotavljal, ali je še kje kakšen gornik. Po dobri malici ter počitku na vrhu je bila smer znana.. nazaj v dolino.

Zmeren tempo je dovoljeval, poglede tudi nekoliko na okoli, temperature pa so bile na srečo še dovolj nizke za dolge rokave v sončnemu dopoldnevu. Na poti s Savinjskega sedla proti Kranjski koči sem prvič srečal še druge gornike, ki so po vsej vrjetnosti bili namenjeni na Ledinski vrh (Pagn). Pri spustu sem opazil nekaj nepravilnosti v kolenu, saj je le to prvič od kar hodim po gorah pričelo stavkati, zato sem pri koči naredil krajšo pravzo pred zadnjim spustom v dolino. 

Posedam ali se spuščam....

Še vedno eden najlepših del poti na Mrzlo goro

Petkov branč

Vsak prosti petek je potrebno izkoristiti, zato sem namesto za morje, 23. 6. zavil na "brunch" v hribe. Zadeva je povsem preprosta, normalna ura bujenja, lahek zajtrk, pakiranje in smer Ljubljana. Namesto za primorje ob napovedanem sončnem dnevu sem raje zavil za Kranj ter Jezersko. Tokrat sem se prvič z Ravenske Kočne vzpel do Kranjske koče po lovski poti. Razgled s poti v večini omejuje drevje, kar pa še ne pomeni, da je pot dolgočasna. Nekaj malega jeklenic ter lesene stopnjice spremenijo tempo hoje, prav tako tudi nekaj razglednih točk. Po dobri uri hoje, podobno kot po Slovenski, sva ugledala kočo. Tako je,... tokrat mi je družbo delala Mateja. Izlet bi skoraj, da zaključila pri koči, toda ob informaciji, da se je zamenjal oskrbnik sva šla nekoliko naprej. Mogoče 10 minut hoda je trajalo, da sva prišla do bivaka, ki na svoji "terasi" premore mizo, klop ter čudovit razgled na Jezersko, skupino gora od Kočen do Babe. 

Gore mi pomenijo nek poseben užitek, tokrat pa sem zadevo zapeljal nekoliko dlje ter na "terasi"  "pripravil" domačo malico in okušanje v letu 2016 prigarane žlahtne kapljice (Zeleni silvanec). 

Po razvajanju v gorah, sva se vrnila v dolino ter z avtomobilom prepeljala del poti maratona alpe hkrati pa si ogledala še ostale vršace na relaciji Jezersko, Pavličevo sedlo, Logarska dolina. 

Vroči Julijci s prho

V kolikor sem se že pohvalil z obiskom Črne prsti v decembru mesecu, pa se na njo še nisem povzpel s primorske strani ter nadaljeval pot na Rodico. V juliju sem dobil priporočilo za krožno pot in to je bilo potrebno izkoristiti. Vožnja do izhodišča je precej daljša kot če bi se odpravil v kamniško-savinjske, a nič zato. Iz Stržišča, ki je bilo izhodišče nas pot vodi po cesti do Kala, kjer se preusmerio sprva na gozdno vlako, nato pa na prijetno pot, ki se postopoma dviguje. Šele po dobri uri hoje pridemo z gozda na travnato pobočje, s katerega se lahko ozremo na Tolminske griče ter ob tisoč in eni rožci nadaljujemo proti vrhu. 

Nekaj minut pred vrhom Črne prsti dosežemo greben, s katerega je čudovit pogled na Bohinjsko dolino, med tem ko se v ozadju baha "mogočni" Triglav.

Krajši premor s slabo ponudbo žganja (ni viljamovke) mi je dobro del, saj ob dobri domači klobasi pozabiš na vse. Pot se nadaljuje po grebenu in ker je vikend, lahko kaj kmalu ugotoviš tudi to, da po njej hodijo idioti. Do dobra se še nisem ugrel, ko sem na poti proti Rodici videl nekoga, ki začudeno gleda z grebena. Šele ko sem se mu približal sem videl, da čaka 3 prijatelje, ki so se odločili malce improvizirati, ter so namesto poti ubrali direkten vzpon na greben. Vse lepo in prav, če ne bi sledila izjava v stilu: "ne it tle dol, mi smo sekal pot, ni glih varno". No shit Sherlock. Predvsem na nekoliko lažjih poteh je vedno več mehkužcev, ki nekaj improvizirajo.. nato pa v dnevnem biltenu CORS bereš - nesreča v gorah.

Vrh Rodice, v daljavi pa se nekaj se kuha

Zaradi lepega vremena sem kaj hitro pozabil na tiste mušketirje in hitel po grebenu proti Rodici, za katero sem menil, da je vsak naslednji vrh, ki sem ga uzrl. Po dobri uri in pol hoje sem le naletel na mimoidoče ter jih povprašal, kako daleč sem že.. no, njihov odgovor mi ni ravno ugajal, saj sem bil šele na polovici. Precej lep in sončen dan je terjal vse večjo porabo vode, zato priporočam, da jo od Črne prsti do Rodice nosite minimalno 2 litra.. v kolikor niste kot kamela. Po manjših težavah s kolenom sem le prišel na Rodico. Tako pot navkljub njeni dolžini kot razgled na samem vrhu sta vrhunska. Zaradi nizke nadmorske višine okoli 1900m se lahko bilo kje usedete na travnato površino in malce "martinčkate". Pogled proti voglu in ostalih hribih je veličasten zaradi prepletanja zelene, sive ter modrega neba.

Med malico se je na drugi strani Julijcev pričelo nekaj kuhati, zato sem jo kmalu s solidnim tempom potegnil proti dolini. Neglede na hitrost hoje, so oblaki vedno hitrejši in tako me je po približno pol ure, na višini gozdne meje pričelo prati. Grmenje oziroma občasno treskanje v bližini sta mi preprečila vedrenje pod košatimi bukvami ali na kakšni lovski preži.

Hoja v nalivu me niti ne moti, edina težava, ki se je pojavila po približno 15 minutah so bili zaliti čevlji. Ker je nekoliko pihalo, sončnih žarkov pa zaradi košatih krošenj ni bilo, sem s hojo nadaljeval do prve jase, do katere je bila slaba ura hoje. Majica se je dodobra posušila na meni, nogavice pa sem samo odtisnil ter upal, da bom hitro pri avtomobilu. Sledil je še kratek spust po gozdnih poteh, ki pa so zelo slabo označene, zato sem se orientiral bolj kot ne po zemljevidu ter po približno 20 minutah po precej zaraščeni gozdni vlaki prišel do Stažišč.

V grobi oceni je krožna pot trajala 10 ur, od česar je potrebno odšteti vsaj uro in pol za martinčkanje z malico.

Nekaj malega za oko:

Nekje na sredini poti, v ozadju
Črna prst

Les v gorah je vedno lep

Ob spustu v dolino imamo
ponovno razgled proti Primorski

Pogled nazaj: "Pride dežek, pride".

V 2016 nisem z Babo rekel zadnje

Poletje ni bilo osredotočeno zgolj na nanizanko Game of thrones, temveč tudi na spravilo sena, eksperimentiranje pri zorjenju mesa, urejanju vinograda, ... na koncu pa še trem izletom v hribe. 

Zaradi slabega vremena sredi poletja, se nisem odločil za gore, zato sem se po dolgem času podal na nekaj nižjega. 

Tokrat sem se namenil na Kriško goro, saj je le ta razmeroma blizu ter dovolj nizko, da sem se na njo odpravil šele v dopoldnevu. Neglede na to, da je bilo vreme razmeroma slabo v dopoldanskih urah, se je na ta hribček podalo kar nekaj pohodnikov. Slednje mi sicer ne diši, toda v sili še hudič mlade žre. Poti na Kriško goro nisem fotografiral, saj gre skoraj da za pot po kateri prideš tudi s štirikolesnikom, moram pa priznati, da se že na začetku pot strmo vzpne. Glede na to, da je minilo že pol leta, se časa do vrha oz. do koče na Kriški gori ne spomnim, je bila pa pot zelo prometna. Med tem ko sem lomastil po štrudlu je kislo vreme večino pohodnikov odvrnlo od posedanja ali nadaljevanja poti ter jih poslalo nazaj v dolino. Neglede na vreme me je mikal vrh, ki je bil oddaljen kakšnu uro hoje - Tolsti vrh. Odločitev je bila preprosta, v kolikor ne bo nevihte grem do vrha. 

S fotografije lahko razberete, kakšno vreme me je pričakalo na Tolstem vrhu. Načeloma sem sam zgolj v visokogroju, toda tokrat mi je to uspelo tudi na nižji lokaciji in to v čudovitem popoldnevu. 

Čudovita stezica (skozi Ježo)

Pogled v dolino pod Storžičem

Storžič 

Ledinski vrh. 

Pred vstopom v Slovensko
smer 

Nič kolikokrat sem se že sprehodil mimo tega vrha, na njem pa stal vsaj dvakrat. Za mnoge ni nič posebnega, za nekatere pa prvi dvatisočak. Sredi tedna sem bil ponovno nekoliko bolj zgoden z ustajanjem, toda tokrat ne v solo akciji. Pri želji o dvotisočaku sem pričel razmišljati, kaj bi bilo tisto pravo, ki vsebuje kratko pot, z nekaj zanimivostmi ter po možnosti obisku nič kolikokrat v mojih blogih opevanega oskrbnika Kranjske koče na Ledinah, Francija. Z Matejo sva se tako z Jezerksega okoli šeste ure zjutraj po Slovenski poti podala na Ledinski vrh. Navkljub temu, da ne mara višine (prepadnega), sem jo kar solidno zamotil na delu, kjer je nekaj jeklenic ter klinov in kaj hitro sva bila iz "tahudega" ven. Čeprav se ji je do koče vleklo, sva bila kar kmalu pri njej je lahko spoznala Francija in 0,5 o katerem vsem na dolgo in široko razlagam.

malo tresočih se nog

Suvereno

Pot od Kranjske koče do Jezerskega sedla je vsakomur dolgočasna, toda ko enkrat dosežeš sedlo, so vse gore nekoliko bližje, še najbolj pa ravno Ledinski vrh.

Zadovolstvo, ko veš, da si na 2000 n.m.
prišel peš.

Eden vesel, vsi veseli. Spust je bil v normalnem tempu ter z obvezno postajo pri koči. Vsi dobro veste, da za ta izlet ne potrebujete veliko časa, zato lahko nadgradite svoj dopoldanski pohod s popoldanskim poležavanjem v toplicah.  

Ostale fotografije



Gospod Razor

V kolikor se ne spominjam nabolje samega jutra oz. dneva v tednu, ko sem ga obiskal, pa sem si hudičevo vroče popoldne zagotovo zapomnil. Nekoliko pozen start z vrha Vršiča je narekoval dober tempo, kar je pomenilo zgodnjo lakoto, predvsem kadar tele ne zajtrkuje. Pot od Vršiča se postopomoa dviguje vse dokler ne pridemo do razpotja, kjer je smer za Razor obrnjena navzdol?! Da, pot se prične strmo spuščati (enkrat za razliko), zaradi česar Julijcev ne maram preveč. Po dobri uri sem se znašel na sredi Zadnjih plat, pod južnim delom Prisojnika.

Sedlo Planja in v ozadju Planja

Na enodnevne gorniške ture s seboj vedno jemljem boga in pol, ne vem pa čemu tokrat ni bilo tako. Predvsem mačehovsko sem se obnašal s prehrano, zato sem ob prvi pavzi zgolj malce prigrniznil ter pot nadaljeval proti Sedlu Planja. Okoli 12.00 ure sem navkljub senčni strani poti pošteno izmučen in jeznorit prispel na s soncem obsijan vrh sedla. Po besedah starejšega gornika, ki je z imenovanjem vseh očem vidnih gora okoli demonstriral poznavanje karte Julijcev, sem imel do vrha Razorja še slabo uro hoje.

V kolikor je pot do sedla precej enostavna, pa se zadnjih nekaj metrov do Razorja strmo vzpne. Starši so mi pravili, da zadnji del ni zahteven, toda to je bilo še pred podorom kamenja in spremembo poti tik pod vrhom. Za vse tiste, ki sovražite višino, vas na tik pod vrhom pričaka nekaj jeklenice ter klinov.
Seveda ni tako zelo strašno, saj sem na vrhu opazil zelo raznovrstne "hribovce" in uporaba kompleta za samovarovanje na tem delu je za nekatere brezpredmetna.



Kaj pa sam Razor, navkljub tisti jeznoritosti, ki o kateri sem vam pravil, sem bil na vrhu zopet najsrečnejši tisti moment. Čudovit razgled in domača klobasa. Ravno zaradi slednje semi navadno najbolj smeji, sploh ob komentarjih vseh paštetarjev na vrhu, ki pravijo: "Poglej tega, ta pa kar z dilco gor, pa klobaso." Potem ko sem si ogledal vse gore tu na okoli sem se pričel spraševati o načinu povratka do Vršiča. Med potjo sem naletel na maljši par, ki me je prepričeval o nadaljevanju poti proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih ter spustu proti reki Zadnjici (pri Trenti). Seveda je vedno tako, da v kolikor ne živiš izvedn okvira, ne veš kaj vse te lahko čaka.

Spustil sem se proti Pogačnikovem domu in navkljub nekoliko tečni poti zaradi vročine prišel do čudovitega pogleda na Srednje Kriško jezero. Ves pomen gora bo zamudil vsak, ki se na tistem mestu ne bo za trenutek ustavil ter si ogledal jezero ter v ozadju Križ ter Dovški Pihavec (se mi zdi).
Zaradi dostopnosti s Trente je bil dom oblegan s pohodniki, a navkljub temu sem našel kotiček zase, 0,5 žganja ter pol urni počitek pred spustom.

Pogled na Razor od
Pogačnikovega doma

Takoj, ko se pričnemo spuščati vsekakor ne smemo mimo Spodnjega Kriškega jezera, ki je oddaljen zgolj 1 minuto iz poti. Še zadnjič sem vrgel oko na okoljske vršace ter se precej hitro pognal proti dolini. Navkljub dobremu tempu je spust trajal dobri 2 uri in nič boljšega ni, kot voda v dolini, s katero sem se dodobra ohladil. Od tovorne žičnice do ceste proti vršiču nas vodi široka makadamska cesta, z leve pa nas spremlja reka Zadnjica.


Foto-Razor

Bila je osamljena

Časa za v gore ne izbiram, zato sem šele med potjo na vrh ugotovil, da je minilo natanko pol leta od mojega zadnjega obiska v visokogorju. Vsako leto pričnem z lažjimi, no bolje rečeno krajšimi vzponi zato sem jo ponovno, vrjetno tudi zadnjič obiskal. Tisto Babo nad Jezerskim, ki je vsako jutro ter vsak večer odeta v čarobno rdečo, bolje rečeno damsko barvo. To, da je dostopna brez dodatne zimske opreme sem izvedel iz prve roke od oskrbnika Kranjske koče na Ledinah ter mu obljubil popoldanski postanek.

Želja, da jo obiščem, ko bi se prebujala veleva zgodnji odhod, a včasih tudi tehnologija ni na moji strani, saj mi nekako ni uspelo pravilno nastaviti budilke. Slab spanec je pripomogel k temu, da sem enkrat slučajno preveril čas, ki je kazal 3:15 kar je pomenilo takojšen odhod proti izhodiščni točki Jezersko. Neglede na vse, sem iz izhodišča krenil ob 4:45 in kar nekoliko jezen odšel mimo obeh postaj tovorne žičnice. Očitno vse več planincev parkira ob žičnici kot nekakšni serviserji...

Z zmernim korakom sem nadaljeval pot proti Slovenski smeri, ko se je na levi prebujala sedaj dama, z desne jo je opazoval Grintovec, skrivnostno za njim pa ena ob drugi Kočni. Res sem cukrčk pri teh opisih... prav malo manjka da fašem tip B.  

Ob vznožju Slovenske smeri je bil še zajeten kos snega, katerega sem prečkal nekoliko zadržano, nato po poti, ki se strmo vzpne* dokaj hitro ugledal Kranjsko kočo ob 6:10 min pa že z veseljem rezal domačo klobaso. Oskrbnik Franci je bil v polni delovni vnemi in urejal kočo pred glavno pohodniško sezono. Seveda pred nadaljevanjem poti nisem izpustil 0,5 viljamovke za srečno pot.

Opis t.i. "plezalne poti" na Babo sem že opisal v enem izmed prejšnjih blogov, zato je nesmiselno ponovno le tej nameniti toliko besed. Izpostaviti velja zgolj velike količine kamenja na poti, kar je posledica zime. Vrh jutranje dame in dopoldanske in vetrovne Babe sem dosegel po uri in dvajsetih minutah hoje ob cca 8.00. Navkljub nekoliko oblačnemu jutru je bil razgled fantastičen, sivino Kamniško-Savinjskih Alp še vedno razbijajo velike bele zaplate, v daljavi so jutranje obarvani Julijci pod nami pa čudovito Jezersko. Seveda, pomembnega dela ne gre izpustiti, Baba le ni bila več tako osamljena.

Naj malenkost povedo še fotografije:

Pričetek "plezalne poti"

Edino prečenje na poti

Višina ledu je preko 2m

Pogled v Rudijevi vertikali

Pogled nazaj v vertikali

Še vedno pri "Rudiju" ampak pogled na okoli

 

Vrh Babe

"panarama"

22. 6. 2016, skutin štrudl z marelicami pri Franciju

*vsi vodniki po gorah imajo zabeleženo to izrazoslovje, noro, res noro.

Prvič v decembru

Na predzadnjem obisku Kranjske koče na Vadinah (Ledine), mi je Franci povedal, da bo nekatere dneve zime preživel kot oskrbnik Orožnove koče za Liscem. Vse od takrat mi po glavi hodi zgolj nočna snežna tura do koče, pa čeprav tam še nisem bil.

Predvsem ponoči in v zimskih razmerah ne želim nič prepustiti naključju, zato se je slučajno našla prilika da sem v sredo 23. 12. nekoliko kasneje kot ponavadi odrinil od doma proti Julijcem.. dolgo jih že nisem videl, pa tudi Bohinjske Bistrice se slabo spomnim, sploh pa meglene, kakršna je bila ta dan. Iskanje izhodišča (na koncu vasi Ravne) niti ni bilo problematično, saj je na hribi.net vse lepo opisano. 

Okoli 8:45 ure sem parkiral ter prvič za v hribe nase vrgel bundo, kar se je kasneje izkazalo za nekoliko manj idealno potezo. Pa bom že popravil kombinacijo oblačil za hladnejše aktivne dni. 

V avtomobilu sem imel čisto po slučaju karton s steklenicami vina, ko sem si rekel "ni hudič, da enega litra ne pustim pri koči". Ob sredah je koča uradno zaprta, tako bi flaškon Francija pričakal nekje pred vhodom. Ves napakiran sem odrinil ob 8:56 in opazil, da se že v začetku pot strmo vzpne skozi gozdič. Markacije so dobro vidne, me pa zanima kako je to pozimi, ko so le te pod snegom in jih je le malo število na deblih (upam, da bom imel kakega predhodnika, ko bo čas za to). Tudi megle sem se znebil:

Po cca 1h 15min hoje boste zagotovo prišli do koče, sam pa sem potreboval nekoliko več, saj sem iskal smerokaze ter si čimbolje poizkušal zapomniti pot.

Nekje v sredini poti do koče se sprehodite po gozdni cesti, kaj kmalu pa nadaljuje po drči. Pred drčo sem opazil parkirano vozilo, ki po mojem mnenju ni sodilo tja, zato sem takoj pomislil na dvoje, ali so gozdarji ali pa je oskrbnik koče.

Ob prihodu do koče je na prvi pogled izgledalo, da ni nikogar, na kar sem opazil pohodniške palice ter vseeno pokljukal vhodna vrata. Iz koče se zasliši tisti "ja?!", češ kdo pri hudiču je zdaj tu gor. Uradno sem odzravil "dober dan", a kaj kmalu je bilo vse na "ti". Z oskrbnikom Francijem sva se čisto po naključju srečala na najboljšem placu. Seveda ni bilo drugače kot tako, da nadaljujem tradicijo z vilijem, še bolj pa mi je prišlo na roke, da sem lahko flaškon izročil osebno. Načeloma ne posedam pri kočah predolgo, toda tokrat sva se ob domači klobasi ter pogovoru o gorah ter "orodjih za preživetje" kar zasedela. 

Po nekaj nasvetih glede uporabe derez ter nakazani poti proti Črni prsti sem ga lepo pozdravil ter se podal v lov za edinim gornikom, ki je šel tisti dan mimo. 

Hoja po nekoliko zaledenelem snegu ni ravno najboljša in v bodoče bodo zagotovo v uporabi mini dereze. Nekje na pol poti do vrha sem dohitel mladeniča Uroša, s katerim sva pot nadaljevala skupaj. Prav pod vrhom sem tisti dan stopil iz sence. Sam bi rekel, da gre za nekakšno sedlo, a pustimo če nekdo to želi klicati vrh. S fotografijo se nisem trudil, nastalo pa je to tu spodaj in vem, da ste mi bili vsi iz meglenih kotov fouš.

Črna prst 1844 n.m.

Tega štrudla nisem pekel sam, ampak sem ga prejel
 v koči z namenom, da ga pojem na soncu. Veliko boljši je
bil od sendviča, ki se je nahajal v nahrbtniku. 

Sam spust je bil dokaj hiter razen na predelih, ki jih je prekrival sneg. Za razliko od drugih gora, ki sem jih do sedaj prehodil, si ta resnično zasluži oznako - lažja označena pot.

Priznam, da današnji zapis ni med boljšimi, a mogoče bo naslednji zimski zapis boljši.