Šel na Mrzlo, pa mi je bilo vroče

Slab teden dni nazaj sem prejel e-pošto, češ pozdravljen, neka gospodična išče družbo za hribe - Mrzlo goro - pa jo kontaktiraj. Zahvaljujoč socialnim "omrežjem" sem kaj hitro preveril, kdo bi si želel družbe v hribih. Za slednje mi ni potrebno 2x reč, tako sva se z Nino dogovorila, da bo sreda dan za planinarjenje. Nekoliko težav je bilo pri določitvi izhodišča, toda s svojo trmo sem malce po ovinkih dosegel, da sva startala iz Jezerskega. Čas je bil kot ponavadi ob 6:00 iz izhodišča, smer Koča na Ledinah.

Tokrat sva se povzpela po Slovenski poti namesto skozi Žrelo. Sama pot do koče ni preveč zahtevna, do Slovenske poti, kjer so nam pomoč klini ter pletenica - zajla. Seveda sva si na tem mestu oba namestila samovarovalni komplet ter čelado. Ali se to res potrebuje na tem delu pa je stvar posameznika, midva sva, če ne drugega, povadila vpenjanje.

 Očitno oba z Nino delujeva bolj dizelaško, tako sva do koče porabila kar dve uri. Bila sva prva, po kakih petih minutah sedenja in pogovora pa naju je zaslišal še oskrbnik koče ter prihitel ven s ponudbo, ki je nisva mogla zavrniti. 0,5! Za zdravje je seveda v nekoliko hladnejšem dopoldnevu potrebno poskrbeti. Malica in pogovor z oskrbnikom je trajal kakšnih 30 minut, nato pa sva se napotila proti Mrzli gori. 

Skuta, Dolgi hrbet, ledenik pod Skuto

Slovenska pot

To, da je oskrbnik vedno dobre volje in za "šale" sva videla takoj, še posebaj je v spominu ostala izjava: "Saj tam pod Mrzlo goro pa imata travnik kjer malce poležita". Ravno sva krenila, ko je za nama zaklical, pa le pridita nazaj, vaju pričakam z viljamovko. Od Koče na Ledinah gremo proti Savinjskem sedlu ter se spustimo proti Okrešlju. Sama pot je zelo lahka, sprehajalna. 

Spust proti Okrešlju

Ravno pred odcepom za Mrzlo goro sva srečala šest planincev, od tega so se trije že vračali iz Mrzle gore. Pot se nato strmo vzpne! V opisu hribi.net vam lepo piše, da je pot krušljiva ter slabo zavarovana. Na delu, ko pohodniške palice pospravimo, ter preidemo v 4x4 pogon je "nevarejši" del varovan z zajlo ter klini, toda bolj ko se dvigujemo, manj je klinov in zajel, na določenih mestih pa se z veseljem spomniš plezalnih tehnik.

V kolikor so imeli sosednji vrhovi (vse štiri Rinke, s Skuto ter Grintavcem) megleno, pa se je pri nama ves čas kazalo modro nebo. Seveda, je občasen veter poskrbel za to, da sem se pozabil mazati s sončno kremo, a nič zato. Malce barve ne škodi. 

Pot proti vrhu izgleda nekako takole:

S fotografijo se nisem preveč ukvarjal, saj je bilo dokaj strmo ter krušljivo. Prav tako me je sam fotoaparat bolj kot ne oviral, vsakič, ko je butnil ob skalo pa sem slišal cingljati evre. 

Naj nadaljujem? Seveda.

Naprej je šlo tako, da je bila Nina na vseh štirih, jaz pa od odzadaj, prepoten. Seveda, pot je bila še naprej strma. Med vzponim imaš občutek, da si sedaj pa že čisto blizu vrha in nič kolikokrat te občutek vara, saj se moraš vedno za nekaj metrov spustiti ter ponovno vzpeti. No, na vrh Mrzle gore (naglas na e) sva stopila ob 11:30, tri ure hoje od koče.

Ne vem, čemu se kremžim na skupni fotki, očitno ne želim biti preveč sexi, saj bi mogoče v gorah postala gneča. Zavedati se moramo, da v primeru zahtevnega vzpona sledi še nekoliko bolj zahteven spust. No razen obračanja proti steni od stene ni nič posebnega, seveda pa je potrebno biti pazljiv. Ostali del poti proti koči sva si popestrila s slovničnim izražanjem. Seveda je bilo kar nekaj smeha na ta račun, pa tudi dve in pol urna pot je bila precej krajša. V dolino sva prispela ob četrti popoldan, skupno približno 8,5 ure hoda. Hladno pivo naju je pričakalo pri Gorniškem centru Davo Karničar, to pa je pogled nazaj.

Ostale fotografije:

Na Jezerskem sedlu

Pogled proti Savinjskem sedlu

Na vrhu Mrzle gore - a bejž?!