Karbonske: Gor na "Storžek", dol iz Belskega turna

Kar nekaj časa je že preteklo odkar sem bil nazadnje v gorah, zato sem izkoristil dobro vremensko napoved za torek in jo sprva mahnil na Storžek, spustil pa sem se iz Belškega turna. Za vzpon je priporočljiv komplet za samovarovanje, katerega sem zase skompletiral s pomočjo dveh prijateljev, svojega pa sem posodil kolegu, ki se mi je pridružil pri planinarjenju.

Jutranja rutina že dolgo ni več rutina, saj je bilo vstajanje ob 3:40 vse prej kot enostavno, odhod ob 4.00 pa je bil že nekoliko boljši. Izhodišče na Ravenski Kočni sva dosegla nekaj do šeste ure zjutraj, od koder sva jo po Slovenski poti mahnila proti Kranjski koči na Vadinah. Večini je bolj poznano ime Ledine, a tu gre zgolj za olepšanje izvirnega imena Vadine. Na to »komercializacijo« slovenskih gora naju je opozoril domačin, hkrati pa na kratko predstavil dogajanje v gorah pred 100 leti. Žal si tega nisem mogel zapisati, zgodba pa bi precej olepšala ta zapis. Nazaj k opisu poti…

Po Slovenski poti se s pomočjo nekaj jeklenic ter klinov povzpnemo do koče. Med vzponom je sicer priporočljiv komplet za samovarovanje, toda v kolikor nimate težav z višino in niste preveč pogumni, prečenje tega dela ne bi smel biti problem. Vsekakor pa priporočam čelado.

Po Slovenski

Na Belski turn

Za pot potrebujete slabi dve urci, kolikor sva porabila tudi midva, saj se nama ni nikamor mudilo. Pred kočo naju je pričakalo dekle, katerega sem ime žal pozabil. Pomočnica pri oskrbovanju koče nama je seveda postregla domačo viljamovko, le ta pa ni padla na prazen želodec. Poleg se je prilegla domača štajerska klobasa in kos krajcarja. Vzela sva si čas in še nekoliko pokramljala pri koči, nato pa nadaljevala pod Skuto čez Jezersko sedlo proti Savinjskim sedlom. V kolikor imate srečo, lahko pri ledeniku opazite gamse, naštela sva jih devet.

Z Jezerskega sedla se pot odcepi proti Belski Kočni. Le ta je slabše uhojena, zato je potrebno nekoliko bolj pogledati za markacijami, prej kot te pa sva že opazila jeklenice, ki vodijo na Belski turn. Od začetka varovane poti pa do vrha turna nimate veliko, saj se naglo vzpnete. Vsem bi toplo priporočil čelado, saj se hitro sproži kak kamen, pa tudi komplet za samovarovanje ne bo odveč, saj je zdrs garantirano zadnji.

Belski turn (2110 n.m.)

Na vrhu si je potrebno vzeti čas, se nekoliko razgledati proti Skuti, Babi ali pa Mrzli gori, seveda je tudi pogled v dolino Avstrije lep. Skoraj bi pozabil, pri Belskem turnu naj bi šlo za edini kamniško-savinjski vrh, ki je v celoti v Avstriji.

"Pagn" (2108 n.m.)

Spust s Turna je bil kar hiter, zato sva skočila še na 15 min oddaljen »Pagn«, ki je narečna izgovarjava za Pogan. Gre pravzaprav za Ledinski vrh, katerega ime je nastalo na podoben način kot Koča na Ledinah. Pa pustimo ta nova poimenovanja. Zakaj Pogan? Domačini so goro tako poimenovali zato, ker ni vredna boljšega imena, to pa je zaradi njene krušljivosti, katero lahko dobro vidite v kolikor se z Babe vrnete po lažji poti, na Jezersko sedlo.

Ker je bila ura okoli poldneva sva kar povzpešila proti koči, saj sta naju čakala jota in skutin štrudl z rozinam. Oboje fantastično. Seveda s polnim vampom tudi ne moreš takoj naprej, zato sva še nekoliko podebatirala z oskrbnikom koče, nato pa se po Lovski poti spustila proti Gorniškemu centru Davo Karničar. Sonce je ob 13:00 že lepo žgalo, tako da ne pozabite sončne kreme!

Pot sva zaključila pri Davu, v senci s hladnim pivom v roki.

Ostale fotografije: