nedelja, 29. januar 2017

V 2016 nisem z Babo rekel zadnje

Poletje ni bilo osredotočeno zgolj na nanizanko Game of thrones, temveč tudi na spravilo sena, eksperimentiranje pri zorjenju mesa, urejanju vinograda, ... na koncu pa še trem izletom v hribe. 
Zaradi slabega vremena sredi poletja, se nisem odločil za gore, zato sem se po dolgem času podal na nekaj nižjega. 

Tokrat sem se namenil na Kriško goro, saj je le ta razmeroma blizu ter dovolj nizko, da sem se na njo odpravil šele v dopoldnevu. Neglede na to, da je bilo vreme razmeroma slabo v dopoldanskih urah, se je na ta hribček podalo kar nekaj pohodnikov. Slednje mi sicer ne diši, toda v sili še hudič mlade žre. Poti na Kriško goro nisem fotografiral, saj gre skoraj da za pot po kateri prideš tudi s štirikolesnikom, moram pa priznati, da se že na začetku pot strmo vzpne. Glede na to, da je minilo že pol leta, se časa do vrha oz. do koče na Kriški gori ne spomnim, je bila pa pot zelo prometna. Med tem ko sem lomastil po štrudlu je kislo vreme večino pohodnikov odvrnlo od posedanja ali nadaljevanja poti ter jih poslalo nazaj v dolino. Neglede na vreme me je mikal vrh, ki je bil oddaljen kakšnu uro hoje - Tolsti vrh. Odločitev je bila preprosta, v kolikor ne bo nevihte grem do vrha. 
S fotografije lahko razberete, kakšno vreme me je pričakalo na Tolstem vrhu. Načeloma sem sam zgolj v visokogroju, toda tokrat mi je to uspelo tudi na nižji lokaciji in to v čudovitem popoldnevu. 

Čudovita stezica (skozi Ježo)
Pogled v dolino pod Storžičem
Storžič 














Ledinski vrh. 
Pred vstopom v Slovensko
smer 
Nič kolikokrat sem se že sprehodil mimo tega vrha, na njem pa stal vsaj dvakrat. Za mnoge ni nič posebnega, za nekatere pa prvi dvatisočak. Sredi tedna sem bil ponovno nekoliko bolj zgoden z ustajanjem, toda tokrat ne v solo akciji. Pri želji o dvotisočaku sem pričel razmišljati, kaj bi bilo tisto pravo, ki vsebuje kratko pot, z nekaj zanimivostmi ter po možnosti obisku nič kolikokrat v mojih blogih opevanega oskrbnika Kranjske koče na Ledinah, Francija. Z Matejo sva se tako z Jezerksega okoli šeste ure zjutraj po Slovenski poti podala na Ledinski vrh. Navkljub temu, da ne mara višine (prepadnega), sem jo kar solidno zamotil na delu, kjer je nekaj jeklenic ter klinov in kaj hitro sva bila iz "tahudega" ven. Čeprav se ji je do koče vleklo, sva bila kar kmalu pri njej je lahko spoznala Francija in 0,5 o katerem vsem na dolgo in široko razlagam.



malo tresočih se nog
Suvereno


















Pot od Kranjske koče do Jezerskega sedla je vsakomur dolgočasna, toda ko enkrat dosežeš sedlo, so vse gore nekoliko bližje, še najbolj pa ravno Ledinski vrh.







Eden vesel, vsi veseli. Spust je bil v normalnem tempu ter z obvezno postajo pri koči. Vsi dobro veste, da za ta izlet ne potrebujete veliko časa, zato lahko nadgradite svoj dopoldanski pohod s popoldanskim poležavanjem v toplicah.  

Ostale fotografije



Gospod Razor

V kolikor se ne spominjam nabolje samega jutra oz. dneva v tednu, ko sem ga obiskal, pa sem si hudičevo vroče popoldne zagotovo zapomnil. Nekoliko pozen start z vrha Vršiča je narekoval dober tempo, kar je pomenilo zgodnjo lakoto, predvsem kadar tele ne zajtrkuje. Pot od Vršiča se postopomoa dviguje vse dokler ne pridemo do razpotja, kjer je smer za Razor obrnjena navzdol?! Da, pot se prične strmo spuščati (enkrat za razliko), zaradi česar Julijcev ne maram preveč. Po dobri uri sem se znašel na sredi Zadnjih plat, pod južnim delom Prisojnika.
Sedlo Planja in v ozadju Planja
Na enodnevne gorniške ture s seboj vedno jemljem boga in pol, ne vem pa čemu tokrat ni bilo tako. Predvsem mačehovsko sem se obnašal s prehrano, zato sem ob prvi pavzi zgolj malce prigrniznil ter pot nadaljeval proti Sedlu Planja. Okoli 12.00 ure sem navkljub senčni strani poti pošteno izmučen in jeznorit prispel na s soncem obsijan vrh sedla. Po besedah starejšega gornika, ki je z imenovanjem vseh očem vidnih gora okoli demonstriral poznavanje karte Julijcev, sem imel do vrha Razorja še slabo uro hoje.
V kolikor je pot do sedla precej enostavna, pa se zadnjih nekaj metrov do Razorja strmo vzpne. Starši so mi pravili, da zadnji del ni zahteven, toda to je bilo še pred podorom kamenja in spremembo poti tik pod vrhom. Za vse tiste, ki sovražite višino, vas na tik pod vrhom pričaka nekaj jeklenice ter klinov.
Seveda ni tako zelo strašno, saj sem na vrhu opazil zelo raznovrstne "hribovce" in uporaba kompleta za samovarovanje na tem delu je za nekatere brezpredmetna.



Kaj pa sam Razor, navkljub tisti jeznoritosti, ki o kateri sem vam pravil, sem bil na vrhu zopet najsrečnejši tisti moment. Čudovit razgled in domača klobasa. Ravno zaradi slednje semi navadno najbolj smeji, sploh ob komentarjih vseh paštetarjev na vrhu, ki pravijo: "Poglej tega, ta pa kar z dilco gor, pa klobaso." Potem ko sem si ogledal vse gore tu na okoli sem se pričel spraševati o načinu povratka do Vršiča. Med potjo sem naletel na maljši par, ki me je prepričeval o nadaljevanju poti proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih ter spustu proti reki Zadnjici (pri Trenti). Seveda je vedno tako, da v kolikor ne živiš izvedn okvira, ne veš kaj vse te lahko čaka.
Spustil sem se proti Pogačnikovem domu in navkljub nekoliko tečni poti zaradi vročine prišel do čudovitega pogleda na Srednje Kriško jezero. Ves pomen gora bo zamudil vsak, ki se na tistem mestu ne bo za trenutek ustavil ter si ogledal jezero ter v ozadju Križ ter Dovški Pihavec (se mi zdi).
Zaradi dostopnosti s Trente je bil dom oblegan s pohodniki, a navkljub temu sem našel kotiček zase, 0,5 žganja ter pol urni počitek pred spustom.

Pogled na Razor od
Pogačnikovega doma
Takoj, ko se pričnemo spuščati vsekakor ne smemo mimo Spodnjega Kriškega jezera, ki je oddaljen zgolj 1 minuto iz poti. Še zadnjič sem vrgel oko na okoljske vršace ter se precej hitro pognal proti dolini. Navkljub dobremu tempu je spust trajal dobri 2 uri in nič boljšega ni, kot voda v dolini, s katero sem se dodobra ohladil. Od tovorne žičnice do ceste proti vršiču nas vodi široka makadamska cesta, z leve pa nas spremlja reka Zadnjica.


Foto-Razor


torek, 28. junij 2016

Bila je osamljena

Časa za v gore ne izbiram, zato sem šele med potjo na vrh ugotovil, da je minilo natanko pol leta od mojega zadnjega obiska v visokogorju. Vsako leto pričnem z lažjimi, no bolje rečeno krajšimi vzponi zato sem jo ponovno, vrjetno tudi zadnjič obiskal. Tisto Babo nad Jezerskim, ki je vsako jutro ter vsak večer odeta v čarobno rdečo, bolje rečeno damsko barvo. To, da je dostopna brez dodatne zimske opreme sem izvedel iz prve roke od oskrbnika Kranjske koče na Ledinah ter mu obljubil popoldanski postanek.

Želja, da jo obiščem, ko bi se prebujala veleva zgodnji odhod, a včasih tudi tehnologija ni na moji strani, saj mi nekako ni uspelo pravilno nastaviti budilke. Slab spanec je pripomogel k temu, da sem enkrat slučajno preveril čas, ki je kazal 3:15 kar je pomenilo takojšen odhod proti izhodiščni točki Jezersko. Neglede na vse, sem iz izhodišča krenil ob 4:45 in kar nekoliko jezen odšel mimo obeh postaj tovorne žičnice. Očitno vse več planincev parkira ob žičnici kot nekakšni serviserji...
Z zmernim korakom sem nadaljeval pot proti Slovenski smeri, ko se je na levi prebujala sedaj dama, z desne jo je opazoval Grintovec, skrivnostno za njim pa ena ob drugi Kočni. Res sem cukrčk pri teh opisih... prav malo manjka da fašem tip B.  

Ob vznožju Slovenske smeri je bil še zajeten kos snega, katerega sem prečkal nekoliko zadržano, nato po poti, ki se strmo vzpne* dokaj hitro ugledal Kranjsko kočo ob 6:10 min pa že z veseljem rezal domačo klobaso. Oskrbnik Franci je bil v polni delovni vnemi in urejal kočo pred glavno pohodniško sezono. Seveda pred nadaljevanjem poti nisem izpustil 0,5 viljamovke za srečno pot.

Opis t.i. "plezalne poti" na Babo sem že opisal v enem izmed prejšnjih blogov, zato je nesmiselno ponovno le tej nameniti toliko besed. Izpostaviti velja zgolj velike količine kamenja na poti, kar je posledica zime. Vrh jutranje dame in dopoldanske in vetrovne Babe sem dosegel po uri in dvajsetih minutah hoje ob cca 8.00. Navkljub nekoliko oblačnemu jutru je bil razgled fantastičen, sivino Kamniško-Savinjskih Alp še vedno razbijajo velike bele zaplate, v daljavi so jutranje obarvani Julijci pod nami pa čudovito Jezersko. Seveda, pomembnega dela ne gre izpustiti, Baba le ni bila več tako osamljena.

Naj malenkost povedo še fotografije:
Pričetek "plezalne poti"
Edino prečenje na poti
Višina ledu je preko 2m





Pogled v Rudijevi vertikali












Pogled nazaj v vertikali
Še vedno pri "Rudiju" ampak pogled na okoli
















 

Vrh Babe
"panarama"



22. 6. 2016, skutin štrudl z marelicami pri Franciju



*vsi vodniki po gorah imajo zabeleženo to izrazoslovje, noro, res noro.

sobota, 26. december 2015

Prvič v decembru

Na predzadnjem obisku Kranjske koče na Vadinah (Ledine), mi je Franci povedal, da bo nekatere dneve zime preživel kot oskrbnik Orožnove koče za Liscem. Vse od takrat mi po glavi hodi zgolj nočna snežna tura do koče, pa čeprav tam še nisem bil.
Predvsem ponoči in v zimskih razmerah ne želim nič prepustiti naključju, zato se je slučajno našla prilika da sem v sredo 23. 12. nekoliko kasneje kot ponavadi odrinil od doma proti Julijcem.. dolgo jih že nisem videl, pa tudi Bohinjske Bistrice se slabo spomnim, sploh pa meglene, kakršna je bila ta dan. Iskanje izhodišča (na koncu vasi Ravne) niti ni bilo problematično, saj je na hribi.net vse lepo opisano. 

Okoli 8:45 ure sem parkiral ter prvič za v hribe nase vrgel bundo, kar se je kasneje izkazalo za nekoliko manj idealno potezo. Pa bom že popravil kombinacijo oblačil za hladnejše aktivne dni. 

V avtomobilu sem imel čisto po slučaju karton s steklenicami vina, ko sem si rekel "ni hudič, da enega litra ne pustim pri koči". Ob sredah je koča uradno zaprta, tako bi flaškon Francija pričakal nekje pred vhodom. Ves napakiran sem odrinil ob 8:56 in opazil, da se že v začetku pot strmo vzpne skozi gozdič. Markacije so dobro vidne, me pa zanima kako je to pozimi, ko so le te pod snegom in jih je le malo število na deblih (upam, da bom imel kakega predhodnika, ko bo čas za to). Tudi megle sem se znebil:

Po cca 1h 15min hoje boste zagotovo prišli do koče, sam pa sem potreboval nekoliko več, saj sem iskal smerokaze ter si čimbolje poizkušal zapomniti pot.
Nekje v sredini poti do koče se sprehodite po gozdni cesti, kaj kmalu pa nadaljuje po drči. Pred drčo sem opazil parkirano vozilo, ki po mojem mnenju ni sodilo tja, zato sem takoj pomislil na dvoje, ali so gozdarji ali pa je oskrbnik koče.

Ob prihodu do koče je na prvi pogled izgledalo, da ni nikogar, na kar sem opazil pohodniške palice ter vseeno pokljukal vhodna vrata. Iz koče se zasliši tisti "ja?!", češ kdo pri hudiču je zdaj tu gor. Uradno sem odzravil "dober dan", a kaj kmalu je bilo vse na "ti". Z oskrbnikom Francijem sva se čisto po naključju srečala na najboljšem placu. Seveda ni bilo drugače kot tako, da nadaljujem tradicijo z vilijem, še bolj pa mi je prišlo na roke, da sem lahko flaškon izročil osebno. Načeloma ne posedam pri kočah predolgo, toda tokrat sva se ob domači klobasi ter pogovoru o gorah ter "orodjih za preživetje" kar zasedela. 

Po nekaj nasvetih glede uporabe derez ter nakazani poti proti Črni prsti sem ga lepo pozdravil ter se podal v lov za edinim gornikom, ki je šel tisti dan mimo. 

Hoja po nekoliko zaledenelem snegu ni ravno najboljša in v bodoče bodo zagotovo v uporabi mini dereze. Nekje na pol poti do vrha sem dohitel mladeniča Uroša, s katerim sva pot nadaljevala skupaj. Prav pod vrhom sem tisti dan stopil iz sence. Sam bi rekel, da gre za nekakšno sedlo, a pustimo če nekdo to želi klicati vrh. S fotografijo se nisem trudil, nastalo pa je to tu spodaj in vem, da ste mi bili vsi iz meglenih kotov fouš.





Črna prst 1844 n.m.
Tega štrudla nisem pekel sam, ampak sem ga prejel
 v koči z namenom, da ga pojem na soncu. Veliko boljši je
bil od sendviča, ki se je nahajal v nahrbtniku. 


Sam spust je bil dokaj hiter razen na predelih, ki jih je prekrival sneg. Za razliko od drugih gora, ki sem jih do sedaj prehodil, si ta resnično zasluži oznako - lažja označena pot.


Priznam, da današnji zapis ni med boljšimi, a mogoče bo naslednji zimski zapis boljši. 

sreda, 02. september 2015

Zvečer se je treba na Babo spravt

Umirjen, prekrasen nedeljski popoldan sem previsel v sobi za računalnikom, med tem, ko so nekateri npr. uživali ob popoldanskem vetriču pod orehom. Ob tem sem pričel razmišljati, kako bedno izkoriščam prosti čas, zato je padla odločitev, da ulovim še zadnje "tople" sončne žarke iztekajočega se poletja. Na večer sem spakiral vso opremo za v gore v prtljažnik svojega 911 turbo ter ponedeljek označil kot dan D. Vsekakor je bil nov dan, toda gore me niso videle.. povsem drugače je bilo 1. septembra. V trenutku, ko sem lahko zapustil delovno mesto, sem sezapeljal do Ravenske Kočne. Ne glede na gost promet, sem ob 17:13 hlače na rob zamenjal za pohodne ter se po Slovenski poti odpravil proti Kranjski koči na "Vadinah". Kot bi rekli komentatorji športa na RTV, sem narekoval močan tempo, a ne tako močan, kot sta ga imela dva pred mano, ki sta se več kot očitno strgala s ketne. 
Teraso koče sem ugledal ob 18:18 uri, preskočil tradicionalni 0,5 viljamovke (saj jo je zmanjkalo), se nafilal z nekaj malega sladkorja ter po posvetu s Francijem krenil na Babo (via ferrata, po Rudijevi vertikali). V začetku se pot nekoliko spusti, a glede na to da je potrebno iz 1680 n.m. priti na 2127, to ni nikoli nekaj, česar bi se veselil. Sama pot me je navdušila, saj ni polna okrušenega kamenja kot pot na Rinke in je zato prijetna za hojo. Pot do t.i. Bradavičke, pa tudi naprej, do zaključka "ferrate" na Brano je na nekaj mestih bolj izpostavljena, a nič kritičnega. V nobenem primeru pa pot ni vredna, da bi po njej hiteli. Ob zahajanju sonca je pogled na levo vedno čudovit, saj sta lepo obsijani Kočni, Grintovec ter Dolgi hrbet, poleg tega pa razgled seže po celi dolini Jezerskega in vse do Storžiča. 

Ob prihodu v Rudijevo vertikalo se pot strmo vfzspne, a v kolikor je potrebno varovanje imamo vse do zaključka zahtevne poti na voljo jeklenico ali druge načine varovanja oz. pomoči ob premagovanju poti. 
Počitek v vertikali, ko brezskrbno usedeš v pas. 

Na delu, kjer se priključi še pot s smeri Jezerskega sedla so gore okoli mene pričele dobivati povsem druge barve. Njihova sivina se je spremenila v jesenske oranžne barve, kar je konkretno naznanilo sončni zahod.






Pospešil sem korak ter ob 19:34 prišel na vrh Babe, kateri pa je delal družbo močan veter. Zavetrje sem poiskal za prvo skalo, se kolikor da prijetno namestil ter pogled usmeril proti Skuti, Dolgemu hrbtu ter ostalimi vršaci Kamniško-Savinsjkih Alp. Čeprav je ura tekla kot nora, se je meni ob tem razgledu ustavil čas, bil v kraju, ki sem ga imel v mislih od nedelje.


Nekaj pred 20:00 sem se odpravil proti koči, za povratek pa sem izbral pot čez Jezersko sedlo, saj je bolj prijetna za hojo v mraku. Predvidevam, da je dobre pol ure po startu konstantno "veu"(obvezn U) močan vetr, vse do Jezerskega sedla, zato sem bil še kako vesel windstopperja v nahrbtniku. Pot od sedla pa do koče mi je razsvetljevalo moje malo sonce Fenix PD35, zato tempo hoje ni padel in prijetno leseno klop v jedilnici koče sem okupiral ob 20:55 uri. Tu sem z največjim veseljem na plano privlekel hlebec kruha, nekaj malega salame ter pijačo ter se nekoliko podpru, nato pa s Francijem načel debato o gorah ter pohodništvu. Ker pa čič ne da nič, aj pa še maj, sem jo nekaj do 22:00 ure pognal proti dolini ter se med potjo zamislil kako zelo tiho je v gorah, sploh pa ponoči. Lovska pot je odlična za povratek in ob pogledu moje vozilo se mi je malce nasmejalo, saj sem vedel da se bom lahko usedel :D 

Ob 22:40 se je moj popoldanski oddih zaključil. Se je za 10 min sedenja na vrhu vse skupaj izplačalo? Definitivno. 


Ostale fotografije:
Proti "Bradavički"
Tole nej bil ta niplčk
Spust do vhoda v "vertikalo"
V vertikali
Ravenska Kočna