V 2016 nisem z Babo rekel zadnje

Poletje ni bilo osredotočeno zgolj na nanizanko Game of thrones, temveč tudi na spravilo sena, eksperimentiranje pri zorjenju mesa, urejanju vinograda, ... na koncu pa še trem izletom v hribe. 

Zaradi slabega vremena sredi poletja, se nisem odločil za gore, zato sem se po dolgem času podal na nekaj nižjega. 

Tokrat sem se namenil na Kriško goro, saj je le ta razmeroma blizu ter dovolj nizko, da sem se na njo odpravil šele v dopoldnevu. Neglede na to, da je bilo vreme razmeroma slabo v dopoldanskih urah, se je na ta hribček podalo kar nekaj pohodnikov. Slednje mi sicer ne diši, toda v sili še hudič mlade žre. Poti na Kriško goro nisem fotografiral, saj gre skoraj da za pot po kateri prideš tudi s štirikolesnikom, moram pa priznati, da se že na začetku pot strmo vzpne. Glede na to, da je minilo že pol leta, se časa do vrha oz. do koče na Kriški gori ne spomnim, je bila pa pot zelo prometna. Med tem ko sem lomastil po štrudlu je kislo vreme večino pohodnikov odvrnlo od posedanja ali nadaljevanja poti ter jih poslalo nazaj v dolino. Neglede na vreme me je mikal vrh, ki je bil oddaljen kakšnu uro hoje - Tolsti vrh. Odločitev je bila preprosta, v kolikor ne bo nevihte grem do vrha. 

S fotografije lahko razberete, kakšno vreme me je pričakalo na Tolstem vrhu. Načeloma sem sam zgolj v visokogroju, toda tokrat mi je to uspelo tudi na nižji lokaciji in to v čudovitem popoldnevu. 

Čudovita stezica (skozi Ježo)

Pogled v dolino pod Storžičem

Storžič 

Ledinski vrh. 

Pred vstopom v Slovensko
smer 

Nič kolikokrat sem se že sprehodil mimo tega vrha, na njem pa stal vsaj dvakrat. Za mnoge ni nič posebnega, za nekatere pa prvi dvatisočak. Sredi tedna sem bil ponovno nekoliko bolj zgoden z ustajanjem, toda tokrat ne v solo akciji. Pri želji o dvotisočaku sem pričel razmišljati, kaj bi bilo tisto pravo, ki vsebuje kratko pot, z nekaj zanimivostmi ter po možnosti obisku nič kolikokrat v mojih blogih opevanega oskrbnika Kranjske koče na Ledinah, Francija. Z Matejo sva se tako z Jezerksega okoli šeste ure zjutraj po Slovenski poti podala na Ledinski vrh. Navkljub temu, da ne mara višine (prepadnega), sem jo kar solidno zamotil na delu, kjer je nekaj jeklenic ter klinov in kaj hitro sva bila iz "tahudega" ven. Čeprav se ji je do koče vleklo, sva bila kar kmalu pri njej je lahko spoznala Francija in 0,5 o katerem vsem na dolgo in široko razlagam.

malo tresočih se nog

Suvereno

Pot od Kranjske koče do Jezerskega sedla je vsakomur dolgočasna, toda ko enkrat dosežeš sedlo, so vse gore nekoliko bližje, še najbolj pa ravno Ledinski vrh.

Zadovolstvo, ko veš, da si na 2000 n.m.
prišel peš.

Eden vesel, vsi veseli. Spust je bil v normalnem tempu ter z obvezno postajo pri koči. Vsi dobro veste, da za ta izlet ne potrebujete veliko časa, zato lahko nadgradite svoj dopoldanski pohod s popoldanskim poležavanjem v toplicah.  

Ostale fotografije



Gospod Razor

V kolikor se ne spominjam nabolje samega jutra oz. dneva v tednu, ko sem ga obiskal, pa sem si hudičevo vroče popoldne zagotovo zapomnil. Nekoliko pozen start z vrha Vršiča je narekoval dober tempo, kar je pomenilo zgodnjo lakoto, predvsem kadar tele ne zajtrkuje. Pot od Vršiča se postopomoa dviguje vse dokler ne pridemo do razpotja, kjer je smer za Razor obrnjena navzdol?! Da, pot se prične strmo spuščati (enkrat za razliko), zaradi česar Julijcev ne maram preveč. Po dobri uri sem se znašel na sredi Zadnjih plat, pod južnim delom Prisojnika.

Sedlo Planja in v ozadju Planja

Na enodnevne gorniške ture s seboj vedno jemljem boga in pol, ne vem pa čemu tokrat ni bilo tako. Predvsem mačehovsko sem se obnašal s prehrano, zato sem ob prvi pavzi zgolj malce prigrniznil ter pot nadaljeval proti Sedlu Planja. Okoli 12.00 ure sem navkljub senčni strani poti pošteno izmučen in jeznorit prispel na s soncem obsijan vrh sedla. Po besedah starejšega gornika, ki je z imenovanjem vseh očem vidnih gora okoli demonstriral poznavanje karte Julijcev, sem imel do vrha Razorja še slabo uro hoje.

V kolikor je pot do sedla precej enostavna, pa se zadnjih nekaj metrov do Razorja strmo vzpne. Starši so mi pravili, da zadnji del ni zahteven, toda to je bilo še pred podorom kamenja in spremembo poti tik pod vrhom. Za vse tiste, ki sovražite višino, vas na tik pod vrhom pričaka nekaj jeklenice ter klinov.
Seveda ni tako zelo strašno, saj sem na vrhu opazil zelo raznovrstne "hribovce" in uporaba kompleta za samovarovanje na tem delu je za nekatere brezpredmetna.



Kaj pa sam Razor, navkljub tisti jeznoritosti, ki o kateri sem vam pravil, sem bil na vrhu zopet najsrečnejši tisti moment. Čudovit razgled in domača klobasa. Ravno zaradi slednje semi navadno najbolj smeji, sploh ob komentarjih vseh paštetarjev na vrhu, ki pravijo: "Poglej tega, ta pa kar z dilco gor, pa klobaso." Potem ko sem si ogledal vse gore tu na okoli sem se pričel spraševati o načinu povratka do Vršiča. Med potjo sem naletel na maljši par, ki me je prepričeval o nadaljevanju poti proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih ter spustu proti reki Zadnjici (pri Trenti). Seveda je vedno tako, da v kolikor ne živiš izvedn okvira, ne veš kaj vse te lahko čaka.

Spustil sem se proti Pogačnikovem domu in navkljub nekoliko tečni poti zaradi vročine prišel do čudovitega pogleda na Srednje Kriško jezero. Ves pomen gora bo zamudil vsak, ki se na tistem mestu ne bo za trenutek ustavil ter si ogledal jezero ter v ozadju Križ ter Dovški Pihavec (se mi zdi).
Zaradi dostopnosti s Trente je bil dom oblegan s pohodniki, a navkljub temu sem našel kotiček zase, 0,5 žganja ter pol urni počitek pred spustom.

Pogled na Razor od
Pogačnikovega doma

Takoj, ko se pričnemo spuščati vsekakor ne smemo mimo Spodnjega Kriškega jezera, ki je oddaljen zgolj 1 minuto iz poti. Še zadnjič sem vrgel oko na okoljske vršace ter se precej hitro pognal proti dolini. Navkljub dobremu tempu je spust trajal dobri 2 uri in nič boljšega ni, kot voda v dolini, s katero sem se dodobra ohladil. Od tovorne žičnice do ceste proti vršiču nas vodi široka makadamska cesta, z leve pa nas spremlja reka Zadnjica.


Foto-Razor