torek, 15. avgust 2017

Kamniške, brunch in planota v Julijcih

Pred leti sem jo obiskal, a sem sicer imenovano kot mrzlo označil za vročo. Navkljub drugemu petkovemu jutru v juniju (ob 5:30), je 5° celzija na Jezerski kočni pravilo, da neke posebne vročine navkljub jasnemu nebu ne bo. Želja po obisku te gore sicer ni povsem jasna, je pa res, da tam gor že dolgo nisem bil.. na Mrzli gori seveda.

Izhodišče in pot proti gori ni nič novega, saj sem vam jo že opisal točno tu. Vzpon po slovenski poti proti Kranjski koči na Vadinah (Ledinah), je postal rutina in rutina ni nujuno najboljša. Vzpon z Jezerske kočne je bil zgolj zaradi želje po 0,5 medikamenta pri Franciju. S solidnim tempom sem prišel do nadmorske višine nekaj pod 1700 metrov, kjer so me malce presenetila zaprta vrata koče. Nič zato sem po krajšemu premoru usmeril pogled na Savinjsko sedlo ter skoraj da z nizkim startom in visoko-profilkami pognal proti njem. Topla pomlad je dodobra načela ledenik pod Skuto, a vseeno sem bil na poti proti Mrzli gori deležen srečanja z belimi zaplatami. 




Mrzla gora se mi je približevala.. vraga se mi je.. jaz sem se njej in moram priznati, da sem kar precej pozabil, kako izgleda pot proti vrhu. Po odcepu za mrzlo goro, se kaj kmalu pot strmo vzpne. Primerialno gledano z drugimi vrhovi v kamniško-savinsjkih alpah, je pot nekoliko slabše varovana in značilno za alpe, precej krušljiva, zato mi je bilo všeč, da v petek ni bilo skoraj nobenega v gorah.

Ob 9:30 uri sem z vrha Mrzle gore gledal proti ostalim vršacem ter še z enim možakom, ki je bil na vrhu pred menoj ugotavljal, ali je še kje kakšen gornik. Po dobri malici ter počitku na vrhu je bila smer znana.. nazaj v dolino.

Zmeren tempo je dovoljeval, poglede tudi nekoliko na okoli, temperature pa so bile na srečo še dovolj nizke za dolge rokave v sončnemu dopoldnevu. Na poti s Savinjskega sedla proti Kranjski koči sem prvič srečal še druge gornike, ki so po vsej vrjetnosti bili namenjeni na Ledinski vrh (Pagn). Pri spustu sem opazil nekaj nepravilnosti v kolenu, saj je le to prvič od kar hodim po gorah pričelo stavkati, zato sem pri koči naredil krajšo pravzo pred zadnjim spustom v dolino. 
Posedam ali se spuščam....
Še vedno eden najlepših del poti na Mrzlo goro




















Petkov branč
Vsak prosti petek je potrebno izkoristiti, zato sem namesto za morje, 23. 6. zavil na "brunch" v hribe. Zadeva je povsem preprosta, normalna ura bujenja, lahek zajtrk, pakiranje in smer Ljubljana. Namesto za primorje ob napovedanem sončnem dnevu sem raje zavil za Kranj ter Jezersko. Tokrat sem se prvič z Ravenske Kočne vzpel do Kranjske koče po lovski poti. Razgled s poti v večini omejuje drevje, kar pa še ne pomeni, da je pot dolgočasna. Nekaj malega jeklenic ter lesene stopnjice spremenijo tempo hoje, prav tako tudi nekaj razglednih točk. Po dobri uri hoje, podobno kot po Slovenski, sva ugledala kočo. Tako je,... tokrat mi je družbo delala Mateja. Izlet bi skoraj, da zaključila pri koči, toda ob informaciji, da se je zamenjal oskrbnik sva šla nekoliko naprej. Mogoče 10 minut hoda je trajalo, da sva prišla do bivaka, ki na svoji "terasi" premore mizo, klop ter čudovit razgled na Jezersko, skupino gora od Kočen do Babe. 

Gore mi pomenijo nek poseben užitek, tokrat pa sem zadevo zapeljal nekoliko dlje ter na "terasi"  "pripravil" domačo malico in okušanje v letu 2016 prigarane žlahtne kapljice (Zeleni silvanec). 

Po razvajanju v gorah, sva se vrnila v dolino ter z avtomobilom prepeljala del poti maratona alpe hkrati pa si ogledala še ostale vršace na relaciji Jezersko, Pavličevo sedlo, Logarska dolina. 

Vroči Julijci s prho
V kolikor sem se že pohvalil z obiskom Črne prsti v decembru mesecu, pa se na njo še nisem povzpel s primorske strani ter nadaljeval pot na Rodico. V juliju sem dobil priporočilo za krožno pot in to je bilo potrebno izkoristiti. Vožnja do izhodišča je precej daljša kot če bi se odpravil v kamniško-savinjske, a nič zato. Iz Stržišča, ki je bilo izhodišče nas pot vodi po cesti do Kala, kjer se preusmerio sprva na gozdno vlako, nato pa na prijetno pot, ki se postopoma dviguje. Šele po dobri uri hoje pridemo z gozda na travnato pobočje, s katerega se lahko ozremo na Tolminske griče ter ob tisoč in eni rožci nadaljujemo proti vrhu. 

Nekaj minut pred vrhom Črne prsti dosežemo greben, s katerega je čudovit pogled na Bohinjsko dolino, med tem ko se v ozadju baha "mogočni" Triglav.

Krajši premor s slabo ponudbo žganja (ni viljamovke) mi je dobro del, saj ob dobri domači klobasi pozabiš na vse. Pot se nadaljuje po grebenu in ker je vikend, lahko kaj kmalu ugotoviš tudi to, da po njej hodijo idioti. Do dobra se še nisem ugrel, ko sem na poti proti Rodici videl nekoga, ki začudeno gleda z grebena. Šele ko sem se mu približal sem videl, da čaka 3 prijatelje, ki so se odločili malce improvizirati, ter so namesto poti ubrali direkten vzpon na greben. Vse lepo in prav, če ne bi sledila izjava v stilu: "ne it tle dol, mi smo sekal pot, ni glih varno". No shit Sherlock. Predvsem na nekoliko lažjih poteh je vedno več mehkužcev, ki nekaj improvizirajo.. nato pa v dnevnem biltenu CORS bereš - nesreča v gorah.

Vrh Rodice, v daljavi pa se nekaj se kuha
Zaradi lepega vremena sem kaj hitro pozabil na tiste mušketirje in hitel po grebenu proti Rodici, za katero sem menil, da je vsak naslednji vrh, ki sem ga uzrl. Po dobri uri in pol hoje sem le naletel na mimoidoče ter jih povprašal, kako daleč sem že.. no, njihov odgovor mi ni ravno ugajal, saj sem bil šele na polovici. Precej lep in sončen dan je terjal vse večjo porabo vode, zato priporočam, da jo od Črne prsti do Rodice nosite minimalno 2 litra.. v kolikor niste kot kamela. Po manjših težavah s kolenom sem le prišel na Rodico. Tako pot navkljub njeni dolžini kot razgled na samem vrhu sta vrhunska. Zaradi nizke nadmorske višine okoli 1900m se lahko bilo kje usedete na travnato površino in malce "martinčkate". Pogled proti voglu in ostalih hribih je veličasten zaradi prepletanja zelene, sive ter modrega neba.

Med malico se je na drugi strani Julijcev pričelo nekaj kuhati, zato sem jo kmalu s solidnim tempom potegnil proti dolini. Neglede na hitrost hoje, so oblaki vedno hitrejši in tako me je po približno pol ure, na višini gozdne meje pričelo prati. Grmenje oziroma občasno treskanje v bližini sta mi preprečila vedrenje pod košatimi bukvami ali na kakšni lovski preži.

Hoja v nalivu me niti ne moti, edina težava, ki se je pojavila po približno 15 minutah so bili zaliti čevlji. Ker je nekoliko pihalo, sončnih žarkov pa zaradi košatih krošenj ni bilo, sem s hojo nadaljeval do prve jase, do katere je bila slaba ura hoje. Majica se je dodobra posušila na meni, nogavice pa sem samo odtisnil ter upal, da bom hitro pri avtomobilu. Sledil je še kratek spust po gozdnih poteh, ki pa so zelo slabo označene, zato sem se orientiral bolj kot ne po zemljevidu ter po približno 20 minutah po precej zaraščeni gozdni vlaki prišel do Stažišč.

V grobi oceni je krožna pot trajala 10 ur, od česar je potrebno odšteti vsaj uro in pol za martinčkanje z malico.

Nekaj malega za oko:







Nekje na sredini poti, v ozadju
Črna prst
Les v gorah je vedno lep



Ob spustu v dolino imamo
ponovno razgled proti Primorski
Pogled nazaj: "Pride dežek, pride".