Šel na Mrzlo, pa mi je bilo vroče

Slab teden dni nazaj sem prejel e-pošto, češ pozdravljen, neka gospodična išče družbo za hribe - Mrzlo goro - pa jo kontaktiraj. Zahvaljujoč socialnim "omrežjem" sem kaj hitro preveril, kdo bi si želel družbe v hribih. Za slednje mi ni potrebno 2x reč, tako sva se z Nino dogovorila, da bo sreda dan za planinarjenje. Nekoliko težav je bilo pri določitvi izhodišča, toda s svojo trmo sem malce po ovinkih dosegel, da sva startala iz Jezerskega. Čas je bil kot ponavadi ob 6:00 iz izhodišča, smer Koča na Ledinah.

Tokrat sva se povzpela po Slovenski poti namesto skozi Žrelo. Sama pot do koče ni preveč zahtevna, do Slovenske poti, kjer so nam pomoč klini ter pletenica - zajla. Seveda sva si na tem mestu oba namestila samovarovalni komplet ter čelado. Ali se to res potrebuje na tem delu pa je stvar posameznika, midva sva, če ne drugega, povadila vpenjanje.

 Očitno oba z Nino delujeva bolj dizelaško, tako sva do koče porabila kar dve uri. Bila sva prva, po kakih petih minutah sedenja in pogovora pa naju je zaslišal še oskrbnik koče ter prihitel ven s ponudbo, ki je nisva mogla zavrniti. 0,5! Za zdravje je seveda v nekoliko hladnejšem dopoldnevu potrebno poskrbeti. Malica in pogovor z oskrbnikom je trajal kakšnih 30 minut, nato pa sva se napotila proti Mrzli gori. 

Skuta, Dolgi hrbet, ledenik pod Skuto

Slovenska pot

To, da je oskrbnik vedno dobre volje in za "šale" sva videla takoj, še posebaj je v spominu ostala izjava: "Saj tam pod Mrzlo goro pa imata travnik kjer malce poležita". Ravno sva krenila, ko je za nama zaklical, pa le pridita nazaj, vaju pričakam z viljamovko. Od Koče na Ledinah gremo proti Savinjskem sedlu ter se spustimo proti Okrešlju. Sama pot je zelo lahka, sprehajalna. 

Spust proti Okrešlju

Ravno pred odcepom za Mrzlo goro sva srečala šest planincev, od tega so se trije že vračali iz Mrzle gore. Pot se nato strmo vzpne! V opisu hribi.net vam lepo piše, da je pot krušljiva ter slabo zavarovana. Na delu, ko pohodniške palice pospravimo, ter preidemo v 4x4 pogon je "nevarejši" del varovan z zajlo ter klini, toda bolj ko se dvigujemo, manj je klinov in zajel, na določenih mestih pa se z veseljem spomniš plezalnih tehnik.

V kolikor so imeli sosednji vrhovi (vse štiri Rinke, s Skuto ter Grintavcem) megleno, pa se je pri nama ves čas kazalo modro nebo. Seveda, je občasen veter poskrbel za to, da sem se pozabil mazati s sončno kremo, a nič zato. Malce barve ne škodi. 

Pot proti vrhu izgleda nekako takole:

S fotografijo se nisem preveč ukvarjal, saj je bilo dokaj strmo ter krušljivo. Prav tako me je sam fotoaparat bolj kot ne oviral, vsakič, ko je butnil ob skalo pa sem slišal cingljati evre. 

Naj nadaljujem? Seveda.

Naprej je šlo tako, da je bila Nina na vseh štirih, jaz pa od odzadaj, prepoten. Seveda, pot je bila še naprej strma. Med vzponim imaš občutek, da si sedaj pa že čisto blizu vrha in nič kolikokrat te občutek vara, saj se moraš vedno za nekaj metrov spustiti ter ponovno vzpeti. No, na vrh Mrzle gore (naglas na e) sva stopila ob 11:30, tri ure hoje od koče.

Ne vem, čemu se kremžim na skupni fotki, očitno ne želim biti preveč sexi, saj bi mogoče v gorah postala gneča. Zavedati se moramo, da v primeru zahtevnega vzpona sledi še nekoliko bolj zahteven spust. No razen obračanja proti steni od stene ni nič posebnega, seveda pa je potrebno biti pazljiv. Ostali del poti proti koči sva si popestrila s slovničnim izražanjem. Seveda je bilo kar nekaj smeha na ta račun, pa tudi dve in pol urna pot je bila precej krajša. V dolino sva prispela ob četrti popoldan, skupno približno 8,5 ure hoda. Hladno pivo naju je pričakalo pri Gorniškem centru Davo Karničar, to pa je pogled nazaj.

Ostale fotografije:

Na Jezerskem sedlu

Pogled proti Savinjskem sedlu

Na vrhu Mrzle gore - a bejž?!

V prvo ni imela nič proti. Baba.

Za hribe sem se zagreval že od začetka lepega vremena letos, toda pogoji niti čas niso dovoljevali, da bi se povzpel na kakšen vrh. Zadnji mesec, pa je bilo časa na pretek, a nikoli prave družbe, vse dokler se ni s tujine vrnila Teja. Slišala sva se v sredo in takoj je bila za, tako sva določila soboto za hribovsko. Izhodišče, goro in vse sem prepustil Teji, saj je s seboj želela peljati povsem neizkušenega Austina iz ZDA. Da gre za človeka, ki je prvič v gorah, pa sem se zavedel šele ob vznožju v soboto (startali smo ob 6:20). Teja, ker vem, da tudi ti bereš, sem bil kar presenečen, ko sem te videl v supergah, toda večina tudi teče v gore tako da je bilo upravičeno. 

Skoraj bi pozabil, namenili smo se na Veliko Babo, izhodišče Jezersko, smer skozi žrelo do Kranjske koče, čez Jezersko sedlo na Babo. V kolikor smo prebrali opis poti na hribi.net, ne moremo zgrešiti poti, ki gre med obema žičnicama. Gre za dokaj lahko pot vse do vstopa v Žrelo (precej veliko melišče) Tu na kamnu piše levo za Slovensko, desno za Žrelo. Ker nisem bil prepričan o Slovenski poti, smo šli po načrtovani – skozi Žrelo. Markacij je zelo malo, zato zgolj sledimo poti po melišču, bolj kot ne pa gremo na pamet do markacije, ki jo vidimo zelo daleč – na vstopu v del s klini in jeklenico.  Hoja po melišču je vedno napor, zato se mi je Austin v sicer rubustnih nizkih čevljih na trenutke kar malce zasmilil, saj se je precej ukopaval.

Pred Žrelom / Before Žrelo

Pogled z Žrela / View from Žrelo

Bolj ko se približujemo steni, bolj strm postaja teren, tako sem skušal Austina voditi po najboljšem možnem, ter mu razložiti najlažji način za hojo po tovrstnem terenu. Za Tejo me ni skrbelo, saj je že bila v hribih.

Pred vstopom v varovani del prečimo tudi zaplato ledu, kjer nas hlad prijetno osveži. 

Austin v akciji / Austin in action

Austin in Teja v Žrelu / Austin and Teja in Žrelo

Varovani del ni zahteven, je pa nekoliko krušljiv, zato priporočam čelade. S seboj sem vzel dve in komplet za samovarovanje. Že pred odhodom od doma sem se odločil, da komplet dobi Austin ne glede na to, koliko je varovana pot zahtevna. Ob nameščanju pasu in vozlanju osmice se že dolgo nisem toliko zamudil, je pa res, da vse vedno delam na sebi. No, naj nadaljujem. Eno čelado sem namenil Teji, eno pa seveda sebi. Med tem, ko je Teja kar poletela do vrha, pa sva si z Austinom vzela čas ter šla počasi, saj je bilo to zanj vse na novo. Strahu pred višino ni imel in vzpenjal se je odlično, edino težavo mu je delalo varovalo na vponki.

Takoj po Žrelu / After Žrelo

Pri koči / At the cottage

 Ker sta si Teja in Austin še malce ogledovala okolico, sem jo jaz prasnil do Kranjske koče na Ledinah, ki je oddaljena cca. 2 min od Žrela. Do tu smo potrebovali slabe 3h kar je povsem razumljivo. Pri koči kaj hitro pokramljal z enim od upraviteljev koče, ter naročil 3 viljamovke. Srčno flaško sem namreč pozabil doma, nekako tradicionalno pa je, da se v hribih srkne enega za zdravje. Po fotografiranju okolice smo naredili tudi krajšo pavzo 30min, seveda ne morem s svoje kože, na plano sem privlekel miniaturno dilco, pol hlebca polnozrnatega kruha in divjačinsko klobaso. Upam, da je bila to pika na i pri tradiciji slovenskih planincev. Če ne drugega je priletela pohvala od upravitelja koče – to je taprav dedc.

Od koče vodita na Veliko Babo dve poti, levo gremo za via ferrata, desno pa proti Jezerskemu sedlu in Okrešlju. Pot je zelo lepa in nezahtevna, edina težava je, da ni sence. Sploh pa na dan, ko nas je sonce pošteno grelo. V kolikor želimo pobližje ogledati ledenik pod Skuto, si pot podaljšamo za cca. 10 min, lahko pa ga opazujemo od daleč in sanjamo o prijetnem hladu, med tem, ko po vročem soncu nadaljujemo proti vrhu sedla, ki meji z Avstrijo.
Po nekaj minutah hoje smo prišli do table Ledinski vrh – naravnost, V. Baba desno. Ker se je potrebno za dostop do vznožja Babe (avstrijska pot) spustiti po dokaj zahtevnem melišču, smo se skupaj odločili, da bi bilo to žal malce prezahtevno za Austina, verjetno tudi za Tejo v supergah :P (ja še enkrat sem rekel), tako smo odšli na Ledinski vrh, ki je od V. Babe nižji za cca. 100m, pot pa veliko enostavnejša. 

Happy campers at Ledinski vrh
summit (2108m)

Velika Baba (2127m)

Seveda je moje oko z Ledinskega vrha stalno zahajalo k Babi, kar je opazila tudi Teja. Z Austinom sta se dogovorila, da me počakata pri koči, jaz pa naj planem še na Babo, edino, ki že v prvo ni imela nič proti. Seveda sem se odpravil takoj, med potjo pa naletel še na dva starejša planinca iz Rogaške, s katerim sem nadaljeval pot na Babo. Seveda po nekaj besedah smo ugotovili, kako majhna je Slovenija in našli skupnega znanca iz dolenjske. Debata je tekla o tem in onem in kaj kmalu smo bili na Babi. (11:45)

Seveda sem moral izgledati precej debilno s tem štemplom na čelu, ki sem si ga dal na Ledinskem vrhu, še bolj debilno pa, ko sem se oštempljal še na Babi – to moram nehat!!

Po manjšem vnosu kalorij, smo odšli nazaj. Za povratek me je zelo mikala via ferrata, toda ker sem šel sam, sem se odločil, da jo tokrat izpustim – nekako mi je spust veliko težji kot vzpon. Je bilo pametno, ne vem.. toda prilik za ferrate bo še dovolj. Potem, ko sta Radgončana zavila proti Okrešlju, pa sem se jaz zapodil proti koči na Ledinah. S kolen se je kadilo ob prihodu.

Očitno Austinu in Teji ni bilo dolgčas v tej dobri uri, ko me ni bilo, saj sta bila oba dobre volje. Posedel sem za 10 min, se osvežil z vodo ob koči, nato pa smo se spustili do avta po Lovski poti. 

  V dolini sva si z Austinom privoščila še hladno pivo, Teja pa se je le temu upirala, razumljivo, saj nas je vozila. 

Sezuti čevlji in sproščanje v sandalih 15:30.

Upam, da je bila to za Austina lepa izkušnja v slovenskih gorah, ter nova zgodba, katero bo lahko zaupal prijateljem v Texasu. Hvala Teji, za prevoz.

SUM:

Austin, if I sum above written Slovenian words, I`m mainly talking about what we saw and how was the way to the summit. I usually nagging about this or that and I didn’t skip it now, but not about you, for the first time in the mountains you were excellent. I hope it was a beautiful experience for you in which you have enjoyed.

Pogled dol Žrelo / Look to the bottom of Žrelo

Jezersko sedlo

Ledenik pod Skuto / Glacier under Skuta

via ferrata na Babo / via ferrata on Baba