Časa za v gore ne izbiram, zato sem šele med potjo na vrh ugotovil, da je minilo natanko pol leta od mojega zadnjega obiska v visokogorju. Vsako leto pričnem z lažjimi, no bolje rečeno krajšimi vzponi zato sem jo ponovno, vrjetno tudi zadnjič obiskal. Tisto Babo nad Jezerskim, ki je vsako jutro ter vsak večer odeta v čarobno rdečo, bolje rečeno damsko barvo. To, da je dostopna brez dodatne zimske opreme sem izvedel iz prve roke od oskrbnika Kranjske koče na Ledinah ter mu obljubil popoldanski postanek.
Želja, da jo obiščem, ko bi se prebujala veleva zgodnji odhod, a včasih tudi tehnologija ni na moji strani, saj mi nekako ni uspelo pravilno nastaviti budilke. Slab spanec je pripomogel k temu, da sem enkrat slučajno preveril čas, ki je kazal 3:15 kar je pomenilo takojšen odhod proti izhodiščni točki Jezersko. Neglede na vse, sem iz izhodišča krenil ob 4:45 in kar nekoliko jezen odšel mimo obeh postaj tovorne žičnice. Očitno vse več planincev parkira ob žičnici kot nekakšni serviserji...
Z zmernim korakom sem nadaljeval pot proti Slovenski smeri, ko se je na levi prebujala sedaj dama, z desne jo je opazoval Grintovec, skrivnostno za njim pa ena ob drugi Kočni. Res sem cukrčk pri teh opisih... prav malo manjka da fašem tip B.
Ob vznožju Slovenske smeri je bil še zajeten kos snega, katerega sem prečkal nekoliko zadržano, nato
po poti, ki se strmo vzpne* dokaj hitro ugledal Kranjsko kočo ob 6:10 min pa že z veseljem rezal domačo klobaso. Oskrbnik Franci je bil v polni delovni vnemi in urejal kočo pred glavno pohodniško sezono. Seveda pred nadaljevanjem poti nisem izpustil 0,5 viljamovke za srečno pot.
Opis t.i. "plezalne poti" na Babo sem že opisal v enem izmed
prejšnjih blogov, zato je nesmiselno ponovno le tej nameniti toliko besed. Izpostaviti velja zgolj velike količine kamenja na poti, kar je posledica zime. Vrh jutranje dame in dopoldanske in vetrovne Babe sem dosegel po uri in dvajsetih minutah hoje ob cca 8.00. Navkljub nekoliko oblačnemu jutru je bil razgled fantastičen, sivino Kamniško-Savinjskih Alp še vedno razbijajo velike bele zaplate, v daljavi so jutranje obarvani Julijci pod nami pa čudovito Jezersko. Seveda, pomembnega dela ne gre izpustiti, Baba le ni bila več tako osamljena.
Naj malenkost povedo še fotografije:
 |
| Pričetek "plezalne poti" |
 |
| Edino prečenje na poti |
 |
| Višina ledu je preko 2m |
 |
| Pogled v Rudijevi vertikali |
 |
| Pogled nazaj v vertikali |
 |
| Še vedno pri "Rudiju" ampak pogled na okoli |
 |
| Vrh Babe |
 |
| "panarama" |
 |
| 22. 6. 2016, skutin štrudl z marelicami pri Franciju |
*vsi vodniki po gorah imajo zabeleženo to izrazoslovje, noro, res noro.
Ob vznožju Slovenske smeri je bil še zajeten kos snega, katerega sem prečkal nekoliko zadržano, nato po poti, ki se strmo vzpne* dokaj hitro ugledal Kranjsko kočo ob 6:10 min pa že z veseljem rezal domačo klobaso. Oskrbnik Franci je bil v polni delovni vnemi in urejal kočo pred glavno pohodniško sezono. Seveda pred nadaljevanjem poti nisem izpustil 0,5 viljamovke za srečno pot.
