torek, 8. julij 2014

Alpe malo drugače

Ne zgodi se pogosto da se odpravim na kolesarski maraton, pa se je vseeno zgodilo in prijava na Maraton Alpe Scott je bila oddana. Za razliko od nekaterih mi je prav vseeno za čas na cilju (lažem), zato ni bilo nobene obremenitve pred odhodom v Kamnik. 
V nedeljo zjutraj, na dan prireditve pa se je pojavila živčnost. Vožnja na prireditveni prostor se je zavlekla še za selitev nekega možakarja v Ljubljano, zato do zadnjega s kolegom nisva vedela ali nama uspe ujeti start. Na koncu se je izkazalo, da sva na startni položaj prispela minuto prej in končno startala tako, kot je treba. 
S starta se nas je pognalo cca 640 in takoj zunaj Kamnika je že letelo kot sneta skira. Z Dejanom sva se nekako držala skupaj do prvega otočka sredi ceste, kjer sem po naklučju prišel v ospredje neke skupinice. Z mrzlimi nogami a željo, da skupino povlečem do naslednje 40m oddaljene grupe, sem postopno pričel pospeševati in po nekaj minutah je bila grupa v pred mano ujeta, žal pa mi je sledil samo en kolesar. Ni bilo potrebno dolgo, da mi je zazvonil telefon: 
D: "Kje si?"
J: "Pred tabo"
Glede na število defektov v prvih nekaj kilometrih je kolega posumil, da sem nekje med tistimi reveži, zato je ustavil in me čakal. Po klicu sem spustil predse precej kolesarjev in se na koncu zadržal v grupi cca 30 kolesarjev in kolesark ter z njimi nadaljeval po trasi, saj se mi iskanje nekoga med toliko udeleženci zdi nesmiselno.

Pot na Jezersko je lepša z avta, saj ne čutiš kako sesuta je cesta, a "napor" je kmalu poplačan, ko se odpre pogled na Ravensko Kočno.
Sam vzpon na Jezerski vrh ni nič posebnega in se ga prepelje s kar dobro hitrostjo.  Pred vrhom me je dohitel spremljevalni avto - konec zapore. Tako sem imel še varovan spust vse do novega vzpona - Pavličevo sedlo.
Lepo ga našaltam se kot vedno dvignem na pedala, na kar me prizemlji prvi krč, se popravim in ponovno dvignem na noge, še en. Prvič po x letih in skoraj da že odmontiranemu zobniku sem uporabil na tripli najmanjšega. Nekoliko z jezo sem vrtel na sedlo ter upal, da ne bo to maraton, kjer bom odstopil. S čela je pošteno kapljalo, kolesar poleg mene pa podaja informacije: "mhm, 36°c jih kaže". Nič dobrega.
Približno kilometer pred vrhom zaslišim harmoniko in bučno navijanje, pripeljem iz serpentine ter vidim navijače na levi in desni.
Vidim tudi flaškon na tleh, takoj iz šale signaliziram za pijačo, ko dec zavpije: "Špricar?!" Z dvignjenim palcem sem mu pritrdil, že je dekle poleg polnilo kozarec. Ob druščini zaustavim, se nekoliko primem za levo nogo, ki mi je nagajala s krči, prijazni dolenc pa mi takoj nogo zmasira. Bil sem presenečen! Sredi Pavliča sem pil špricar in dobil masažo. Še enkrat hvala neznani dolenski druščini!

Takole sem izgledal na pavliča, nekaj sekund za mano pa še Dejan
Okrepčevalnica na vrhu sedla je omogočila, da sva se z Dejanom ponovno srečala ter tako skupaj odpeljala preostanek maratona. Spust proti Logarski dolini je bil lep in hiter, izmanjaje na firungi sva hitela proti zadnji oviri, vzponu na Črnivec.
Bivši mejni prehod na Pavličevem sedlu
 




 Bolj se je bližal zadnji vzpon, manj energije sem imel. Razlog: premajhna hidracija in premalo hrane. Dejan me je lepo pripeljal pod Črnivec, nato sva se ga lotila vsak s svojim tempom. Vzpon je lahek, a pri takem lepem sončku se mi je bolj kot ne mračilo pred očmi. Polivanje glave z vodo mi je dobro delo
Foto: Dušan Rovšnik
Foto: Dušan Rovšnik
Ob spustu se mi je smejalo, v glavi sem delal povzetek maratona in ugotovil, da je bil popoln. Odlično vreme, vrsta zanimivih kolesarjev in kolesark, odlični kilometri, vzponi ter okolica. Zadnjih nekaj kilometrov sva precej povzpešila in Kamnik je bil tu!
Statistika ni bila ravno na najini strani z neto časom 5:24 in bruto 5:44, je bil pa vsaj Bernard










Cilj v Kamniku














Foto: Dejan S.