Na predzadnjem obisku Kranjske koče na Vadinah (Ledine), mi je Franci povedal, da bo nekatere dneve zime preživel kot oskrbnik Orožnove koče za Liscem. Vse od takrat mi po glavi hodi zgolj nočna snežna tura do koče, pa čeprav tam še nisem bil.
Predvsem ponoči in v zimskih razmerah ne želim nič prepustiti naključju, zato se je slučajno našla prilika da sem v sredo 23. 12. nekoliko kasneje kot ponavadi odrinil od doma proti Julijcem.. dolgo jih že nisem videl, pa tudi Bohinjske Bistrice se slabo spomnim, sploh pa meglene, kakršna je bila ta dan. Iskanje izhodišča (na koncu vasi Ravne) niti ni bilo problematično, saj je na hribi.net vse lepo opisano.
Okoli 8:45 ure sem parkiral ter prvič za v hribe nase vrgel bundo, kar se je kasneje izkazalo za nekoliko manj idealno potezo. Pa bom že popravil kombinacijo oblačil za hladnejše aktivne dni.
V avtomobilu sem imel čisto po slučaju karton s steklenicami vina, ko sem si rekel "ni hudič, da enega litra ne pustim pri koči". Ob sredah je koča uradno zaprta, tako bi flaškon Francija pričakal nekje pred vhodom. Ves napakiran sem odrinil ob 8:56 in opazil, da se že v začetku pot strmo vzpne skozi gozdič. Markacije so dobro vidne, me pa zanima kako je to pozimi, ko so le te pod snegom in jih je le malo število na deblih (upam, da bom imel kakega predhodnika, ko bo čas za to). Tudi megle sem se znebil:
Po cca 1h 15min hoje boste zagotovo prišli do koče, sam pa sem potreboval nekoliko več, saj sem iskal smerokaze ter si čimbolje poizkušal zapomniti pot.
Nekje v sredini poti do koče se sprehodite po gozdni cesti, kaj kmalu pa nadaljuje po drči. Pred drčo sem opazil parkirano vozilo, ki po mojem mnenju ni sodilo tja, zato sem takoj pomislil na dvoje, ali so gozdarji ali pa je oskrbnik koče.
Ob prihodu do koče je na prvi pogled izgledalo, da ni nikogar, na kar sem opazil pohodniške palice ter vseeno pokljukal vhodna vrata. Iz koče se zasliši tisti "ja?!", češ kdo pri hudiču je zdaj tu gor. Uradno sem odzravil "dober dan", a kaj kmalu je bilo vse na "ti". Z oskrbnikom Francijem sva se čisto po naključju srečala na najboljšem placu. Seveda ni bilo drugače kot tako, da nadaljujem tradicijo z vilijem, še bolj pa mi je prišlo na roke, da sem lahko flaškon izročil osebno. Načeloma ne posedam pri kočah predolgo, toda tokrat sva se ob domači klobasi ter pogovoru o gorah ter "orodjih za preživetje" kar zasedela.
Po nekaj nasvetih glede uporabe derez ter nakazani poti proti Črni prsti sem ga lepo pozdravil ter se podal v lov za edinim gornikom, ki je šel tisti dan mimo.
Hoja po nekoliko zaledenelem snegu ni ravno najboljša in v bodoče bodo zagotovo v uporabi mini dereze. Nekje na pol poti do vrha sem dohitel mladeniča Uroša, s katerim sva pot nadaljevala skupaj. Prav pod vrhom sem tisti dan stopil iz sence. Sam bi rekel, da gre za nekakšno sedlo, a pustimo če nekdo to želi klicati vrh. S fotografijo se nisem trudil, nastalo pa je to tu spodaj in vem, da ste mi bili vsi iz meglenih kotov fouš.
 |
| Črna prst 1844 n.m. |
 |
| Tega štrudla nisem pekel sam, ampak sem ga prejel v koči z namenom, da ga pojem na soncu. Veliko boljši je bil od sendviča, ki se je nahajal v nahrbtniku. |
Sam spust je bil dokaj hiter razen na predelih, ki jih je prekrival sneg. Za razliko od drugih gora, ki sem jih do sedaj prehodil, si ta resnično zasluži oznako - lažja označena pot.
Priznam, da današnji zapis ni med boljšimi, a mogoče bo naslednji zimski zapis boljši.
