Dolga vožnja se izplača

Dobrih 14 dni me je vreme vabilo v gore, čas in pa družba pa sta prišla šele s to nedeljo 17. 7. 2011. Morda res ni bil najlepši dan v popoldanskih urah, je bil pa precej hladnejši od prejšnjih dni, s tem pa tudi primernejši za planinarjenje. 

Lahko bi zapisal, da je nova smer v gorah pripeljala novo družbo. Tokrat se mi je pridružila tovarišica Anja, s katero sva jo že na vse zgodaj mahnila proti Ojstrici – 2350m. 

V kolikor bi vedel, da se pot do izhodišča tako zelo vleče, se verjetno ne bi odločil za Ojstrico. Od doma do izhodišča Planina Podvežak je vožnja trajala 2h. S tem se je načrtovani start iz 5:30 prestavil na 6:15, ko sva zapustila parkirišče. Ponovno nisem fotografiral samega začetka, vam pa lahko zaupam, da se držite smeri za Korošico.

Po kakšni uri hoje sem le z nahrbtnika privlekel fotoaparat, ter pričel s fotografiranjem poti. Še vedno pa sem jezen, ker si za to ne vzamem čas in ne delam kakovostnih posnetkov. Začetni teren je sicer razgiban, a ne prezahteven za nedeljske pohodnike (katerih je ob povratku z Ojstrice mrgolelo).

 Pogled nazaj (par, ki je imel podobno hitrost kot midva, prav tako namenjen na Ojstrico).

Poskrbela sta za smeh dneva:

ona: daj, da si malo pogledam.

on: ti več gledaš kot hodiš!

 Okoli borovcev je vedno najlepše!

 Tja dol, da bomo šli lahko gor.

 Ja, vedno je tako, da je potrebno prečkati nekaj dolin, predno se povzpnemo na sam vrh. Ker sva se odločila za pot mimo Kocbekovega doma, sva morala lezti najprej na Malo Ojstrico, zaradi česar se pot malce vleče (če se nisem zakalkuliral, je vrh Male Ojstrice drugi na grebenu - glej fotografijo zgoraj). Ves trud pa je poplačan, ko pridemo na »greben«, odpre se nam pogled na okoliške gore in doline. Približno 200m pod nami se nahaja obnovljena kapelica na Molički planini (1829m).

 Vseh fotografij žal ne morem objaviti, ker že tako ali tako zgleda vse skupaj kot fotoblog. Med potjo lahko opazimo tudi nekaj oken v skalah, za katere se mi vedno zdi, da so zanimiva.

Teren z Male Ojstrice proti Ojstrici postane nekoliko bolj strm, pohodne palice pa zamenjajo roke, saj je potrebno nemalokrat poprijeti za skalo. 

Nekje na polovici med Ojstricama sva se pričela spraševati o smislu nadaljevanja, saj je ojstrico nekajkrat preletel oblak. Seveda nimava namena planinarit v slabem vremenu. Toda zaradi cca 30 min do vrha, sva se odločila za nadaljevanje.

Ob 10:15 sva prispela na vrh, pogled pa je segal daleč na okoli, pa čeprav le 180° na okoli, saj so z ene strani prihajali oblaki. Videl se je predvsem severni in vzhodni del Kamniško Savinjskih Alp, Logarska dolina in nekoč Slovenija, sedaj pa že dolgo Avstrija.

Zadovoljna na vrhu in še obsijana s soncem

 Seveda nisem pozabil bolj podrobno opisati poti, precej delov je ožjih, potreben pa je trden korak in prepričanje v svoje sposobnosti. Če so se nekatere mame malce tresle ob vzponu, pa se trije kolesarji zagotovo niso. Kolesarji?! Da! Spust so načrtovali iz Ojstrice proti Kocbekovem domu. 

Ko sem to videl, sem bil vzhičen! Takoj bi poizkusil kaj podobnega.

Še zadnji pogled proti Ojstrici, po cca. 2h urah spusta.

Planinarjenje sva zaključila znova na parkirišču, v 7 urah in 25 minutah (z vsemi postanki in umikanjem vzpenjajočim se planincem). Ker pa fotografija pove več kot 1000 besed, bodo fotografije objavljene na http://pajzbar.shrani.si/?Ojstrica+-+ostanek

Zadnja možnost

Skoraj mesec dni je minilo pred ponovnim planinarjenjem, katerega sem načrtoval od Storžiča dalje.

Žal se je s koncem maja in do konca junija nad Slovenijo obesilo kislo vreme. Med pogovorom s tovariši sem napovedal izboljšanje vremena v piko. Moja napoved je bila: ko se prične izpitno obdobje bo sonce! Točno to se je zgodilo. Pustimo sedaj vreme, posvetimo se rajši glavni točki, planinarjenju. Tokrat sem s seboj v gore vzel tovarišico Tejo, saj je tovariš Alen žal okupiran z delom.

Na srečo je vreme za hribolazenje bilo ugodno tudi za 22. 6. s tem pa tudi zadnjo možnostjo za Tejo, da se mi pridruži (razlogi niso pomembni).

Budilka je ponovno zazvonila ob 3:45, avtomobil pa je bil usmerjen proti Krvavcu, gorniška smer: Kriška planina – Kalški greben (čez Zvoh).

 Ob 5:30 sva z avtomobilom prispela na parkirišče pod Krvavcem (Ambrož pod Krvavcem) in čez dobrih 5 minut krenila na pot. Očitno bo postala navada, da fotoaparata ne bom izvlekel takoj na plano in zabeležil start, temveč to storil šele po kakšni uri ali dveh hoda. Pot od parkirišča do Zvoha poteka po makadamski cesti mimo tisoč in ene krave na travnatih pobočjih Krvavca. Če je sama pot dokaj lahka, pa je zadnji vzpon na Zvoh nesramno naporen zaradi naklona (v kolikor bi na kolena navezali sendvič, bi z vsakim korakom naredili grižljaj). Vrh:

Tu se nahaja tudi akumulacijsko jezero, namenjeno zasneževanju smučišča. Jezero je zelo pritegnilo Tejo, ki je razmišljala o možnosti kopanja (ali pa sem to imel v glavi samo jaz).

Pot se nadaljuje po tem »slemenu«

 Toda v kolikor menite, da bi potrebovali pomoč, je le ta na dlani:

Dokaj dolga pot po »slemenu«, z nekaj krajšimi vzponi in spusti nam ponuja odličen razgled na okoliške gore ter doline.

S pogledom na levo opazimo v dolini staro planšarsko domačijo (http://pajzbar.shrani.si/?kal%C5%A1ki+greben), nekoliko kasneje na desni pa vidimo (meni neznano) kočo in tri jezerca.

 Seveda hoja po vrhu »slemena« od nas zahteva tudi nekoliko bolj trden korak zlasti na malce bolj zahtevnih oz. strmih mestih (http://pajzbar.shrani.si/?kal%C5%A1ki+greben), toda nič kritičnega. Pri samem prehodu »slemena« naletimo tudi na del, kjer je potrebno bolj paziti pri vzponu (spustu), a so nam v pomoč jeklenice.

 Od tod naprej pa je pot razmeroma lahka in ravna, zato je potrebno biti pozoren na markacije, da ne zaidemo. Kmalu se pred nami pojavi kamen z napisom VRH KORENA puščica desno. Tu se splača sprehoditi tistih 50m, da pridemo do prelepe razgledne točke oz. samega vrha (žal brez fotografije). Pot nadaljujemo rahlo levo do razpotja, kjer se usmerimo levo za Cojzovo kočo (4h) ter postopoma pričnemo spuščati za kakšnih 300 v.m.

Tu so markacije malce slabše, toda ni skrbi saj je v dolini le ena pot, do katere morate priti, zato sva s Tejo ubrala kar po stezicah, ki so jih naredile koze in ovce.

Sredi doline nas pričakajo smerokazi (ponovno pozabil fotografirati), tu izberemo seveda smer Cojzova koča, Kalški greben (velja tudi za Kalško goro, ki pa ni napisana). Po nekaj minutni hoji med borovci pridemo do razpotja Kalški greben – Kalce (tu sva dobesedno žrebala ali greva na goro ali greben). Pot na vrh grebena je od tod zelo prijetna in dostopna za vsakogar. S prva po ruševju, kasneje pa po travnatem pobočju, s stalnim pogledom na smučišče Krvavec in dolino proti Kranju.

Vrh 2224m ob 10:20 – Kalški greben in zadovoljna samooklicana planinca

Pivo in sendvič sta se prilegla, kot tudi razgled na okoliške vršace. Najbolj mi je v oko padel Storžič, ta pa je tudi edini, ki sem ga poznal.

Ob 10:40 sva se odločila za spust, opažati pa sem pričel tudi nekatere majhne oblačke, ki so se v eni uri spremenili v orng oblak.

(Ponovno na »Slemenu« s pogledom na oddaljen Kalški greben)

S hitrim korakom proti Zvohu sva tako še vedno ostajala v jasnini, med tem ko so ostali, šele vzpenjajoči se planinci, rinili v meglo.

Ob 14:00 sva prispela do avtomobila. Pot od Zvoha naprej se je zelooo vlekla.

Še en zadovoljen in mogoče malce zmatran nasmešek.

Pozna odločitev, zgodnja uživancija

Torek 24.5 zares ni bil nič posebnega do 16 ure, ko sem se dokončno odločil, da na dan mladosti vstanem ob 3:45. V glavo sem si vbil, da bo to pravi dan za planinarjenje, smer Storžič.

Približno 10 let že nisem bil v hribih, no za Storžič bi lahko rekli v gorah, saj ima dobrih 2000 metrov nadmorske višine (2132 m). Torkov dan je bil malce nervozen, pa ne zaradi iskanja majic, hlač, pravih nogavic in ruzaka, temveč zaradi samega pričakovanja na jutro (mogoče so me skrbeli tudi novi čevlji).

Nekako logično je, da v gore ne hodiš sam, zato sem brž poslal še nekaj sporočil s povabilom, odziv pa je bil pričakovan. Na turco se je pridružil tovariš Alen. Sam start iz doline sva določila brez težav, ob 5:00 (realno sva potegnila ob 5:50, zaradi nekaterih logističnih težav), preglavice nama je delalo izhodišče, katerega sva določila okoli 21 ure – Laško čez Kališče na Storžič. Glede na hribi.net – delno zahtevna pot, ravno prav za prvo turo letos.

Vožnja od dolenjske do Kranja je minula dokaj hitro, manjši problem pa je bil najti vas Laško, dejansko je ni, pot se konča v vasi Bašelj, tudi te ne bi tako zelo lahko našel, če ne bi imeli na neki črpalki kozolca z zemljevidom okoliških krajev in seveda Storžiča.

Mmmmm, ko izstopiš iz avtomobila in slišiš samo petje ptic in žuboreč potok, oko pa se vstavi na oddaljenem cilju 2132m visoko, Storžiču.

Pot sva začela s kar dobrim tempom, a sva kmalu ugotovila, da mašine še niso popolnoma zalavfale. Šele po 2h urah hoda je steklo tako, kot mora. Prvič sem za fotoaparat uspel poprijeti  po 30 minutah hoda, pa še to se nisem kaj dosti ukvarjal z nastavitvami in zgolj pritiskal. Škoda.

Nekaj minut kasneje

Po ponovnem zagonu v mešani gozd, sva se ustavila šele na jasi, kjer sva se poklonila spomeniku padlih partizanov in ogledala partizanski bolnišnici. Tukaj nama je tudi prvič zadišal sendvič, pa sva smrt le tega prestavila še za 10 minut, in se podala do zadnje koče pred naskokom na sam Storžič.

Seveda sva srečala tudi ateka, ki sva ga napovedovala že od samega starta, vedno se najde nekdo, ki je pred tabo v gorah in leti kot da se je strgal s ketne.

Na tej poti obvezno ne smete mimo »razgledne« točke (nekaj minut pred samo kočo) zavijete na desno, po stezici naredite nekaj 10 metrov, ko se vam odpre pogled na sosednji hrib ter dolino s Kranjem kot centrom (na fotografiji Ljubljana v megli, Kranj pa se je videl na desni).

 

Dom na Kališču (1534), tu sva srečala drugega hribolazca sredi tedna, namenjenega na Storžič. Seveda smo se kaj hitro odločili, da gremo skupaj. Pot proti vrhu je bila z dokaj hitrim tempom, a smo vseeno naredili tisto, kar je bistvo vse te hoje v klanec, ustavili. To pa pomeni uživanje ob pogledu na prekrasne sosednje vršace, dolino ter rastlinje (rože). Sredi poti se je prileglo tudi pivo, še nikoli bolj kot nekje na polovici vzpona na sam Storžič (kasneje na shrani.si)

Med borovjem je bilo nekako vzdržno in nastavljanje sončnim žarkom naravnost odlično, toda ko se je rastlinje nekoliko razredčilo, je precej pihalo, zato smo postanke delali predvsem tam, kjer smo se lahko nekoliko skrili vetru.

Vrh 2132 (9:45) – čas hoje (3h20)

Nato sva se umaknila nekaj metrov nižje, v zavetrje, kjer je sledilo nekako v tem vrstnem redu: sendvič, pijača in uživanje ob pogledu. V tem trenutku sem bil resnično vesel, da sem se ponovno odločil za planinarjenje.

Pogled navzdol

Spust je bil izjemno hiter, v cca 45 minutah sva bila pri koči in v dobri uri in petnajst pri avtomobilu. Če je bilo dihanje problem ob vzpenjanju, so bili diski in zglobi problem ob spustu. Tu se resnično pokaže, da gre za ponovno nov gib oz. gib, ki ga pri drugih športih človek ni navajen. Kar nekajkrat sva naredila pavzo, da so kolena počila, najbolj pa sva bila vesela avtomobila in sandalov. Ob ponovnem pogledu na vrh

sva bila zadovoljna z zgodnjim startom, saj je bil ob 13. uri vrh že obdan z oblakom.

Sum – iščeva že nov vrh.