Pozna odločitev, zgodnja uživancija

Torek 24.5 zares ni bil nič posebnega do 16 ure, ko sem se dokončno odločil, da na dan mladosti vstanem ob 3:45. V glavo sem si vbil, da bo to pravi dan za planinarjenje, smer Storžič.

Približno 10 let že nisem bil v hribih, no za Storžič bi lahko rekli v gorah, saj ima dobrih 2000 metrov nadmorske višine (2132 m). Torkov dan je bil malce nervozen, pa ne zaradi iskanja majic, hlač, pravih nogavic in ruzaka, temveč zaradi samega pričakovanja na jutro (mogoče so me skrbeli tudi novi čevlji).

Nekako logično je, da v gore ne hodiš sam, zato sem brž poslal še nekaj sporočil s povabilom, odziv pa je bil pričakovan. Na turco se je pridružil tovariš Alen. Sam start iz doline sva določila brez težav, ob 5:00 (realno sva potegnila ob 5:50, zaradi nekaterih logističnih težav), preglavice nama je delalo izhodišče, katerega sva določila okoli 21 ure – Laško čez Kališče na Storžič. Glede na hribi.net – delno zahtevna pot, ravno prav za prvo turo letos.

Vožnja od dolenjske do Kranja je minula dokaj hitro, manjši problem pa je bil najti vas Laško, dejansko je ni, pot se konča v vasi Bašelj, tudi te ne bi tako zelo lahko našel, če ne bi imeli na neki črpalki kozolca z zemljevidom okoliških krajev in seveda Storžiča.

Mmmmm, ko izstopiš iz avtomobila in slišiš samo petje ptic in žuboreč potok, oko pa se vstavi na oddaljenem cilju 2132m visoko, Storžiču.

Pot sva začela s kar dobrim tempom, a sva kmalu ugotovila, da mašine še niso popolnoma zalavfale. Šele po 2h urah hoda je steklo tako, kot mora. Prvič sem za fotoaparat uspel poprijeti  po 30 minutah hoda, pa še to se nisem kaj dosti ukvarjal z nastavitvami in zgolj pritiskal. Škoda.

Nekaj minut kasneje

Po ponovnem zagonu v mešani gozd, sva se ustavila šele na jasi, kjer sva se poklonila spomeniku padlih partizanov in ogledala partizanski bolnišnici. Tukaj nama je tudi prvič zadišal sendvič, pa sva smrt le tega prestavila še za 10 minut, in se podala do zadnje koče pred naskokom na sam Storžič.

Seveda sva srečala tudi ateka, ki sva ga napovedovala že od samega starta, vedno se najde nekdo, ki je pred tabo v gorah in leti kot da se je strgal s ketne.

Na tej poti obvezno ne smete mimo »razgledne« točke (nekaj minut pred samo kočo) zavijete na desno, po stezici naredite nekaj 10 metrov, ko se vam odpre pogled na sosednji hrib ter dolino s Kranjem kot centrom (na fotografiji Ljubljana v megli, Kranj pa se je videl na desni).

 

Dom na Kališču (1534), tu sva srečala drugega hribolazca sredi tedna, namenjenega na Storžič. Seveda smo se kaj hitro odločili, da gremo skupaj. Pot proti vrhu je bila z dokaj hitrim tempom, a smo vseeno naredili tisto, kar je bistvo vse te hoje v klanec, ustavili. To pa pomeni uživanje ob pogledu na prekrasne sosednje vršace, dolino ter rastlinje (rože). Sredi poti se je prileglo tudi pivo, še nikoli bolj kot nekje na polovici vzpona na sam Storžič (kasneje na shrani.si)

Med borovjem je bilo nekako vzdržno in nastavljanje sončnim žarkom naravnost odlično, toda ko se je rastlinje nekoliko razredčilo, je precej pihalo, zato smo postanke delali predvsem tam, kjer smo se lahko nekoliko skrili vetru.

Vrh 2132 (9:45) – čas hoje (3h20)

Nato sva se umaknila nekaj metrov nižje, v zavetrje, kjer je sledilo nekako v tem vrstnem redu: sendvič, pijača in uživanje ob pogledu. V tem trenutku sem bil resnično vesel, da sem se ponovno odločil za planinarjenje.

Pogled navzdol

Spust je bil izjemno hiter, v cca 45 minutah sva bila pri koči in v dobri uri in petnajst pri avtomobilu. Če je bilo dihanje problem ob vzpenjanju, so bili diski in zglobi problem ob spustu. Tu se resnično pokaže, da gre za ponovno nov gib oz. gib, ki ga pri drugih športih človek ni navajen. Kar nekajkrat sva naredila pavzo, da so kolena počila, najbolj pa sva bila vesela avtomobila in sandalov. Ob ponovnem pogledu na vrh

sva bila zadovoljna z zgodnjim startom, saj je bil ob 13. uri vrh že obdan z oblakom.

Sum – iščeva že nov vrh.