Skoraj mesec dni je minilo pred ponovnim planinarjenjem, katerega sem načrtoval od Storžiča dalje.
Žal se je s koncem maja in do konca junija nad Slovenijo obesilo kislo vreme. Med pogovorom s tovariši sem napovedal izboljšanje vremena v piko. Moja napoved je bila: ko se prične izpitno obdobje bo sonce! Točno to se je zgodilo. Pustimo sedaj vreme, posvetimo se rajši glavni točki, planinarjenju. Tokrat sem s seboj v gore vzel tovarišico Tejo, saj je tovariš Alen žal okupiran z delom.
Na srečo je vreme za hribolazenje bilo ugodno tudi za 22. 6. s tem pa tudi zadnjo možnostjo za Tejo, da se mi pridruži (razlogi niso pomembni).
Budilka je ponovno zazvonila ob 3:45, avtomobil pa je bil usmerjen proti Krvavcu, gorniška smer: Kriška planina – Kalški greben (čez Zvoh).
Ob 5:30 sva z avtomobilom prispela na parkirišče pod Krvavcem (Ambrož pod Krvavcem) in čez dobrih 5 minut krenila na pot. Očitno bo postala navada, da fotoaparata ne bom izvlekel takoj na plano in zabeležil start, temveč to storil šele po kakšni uri ali dveh hoda. Pot od parkirišča do Zvoha poteka po makadamski cesti mimo tisoč in ene krave na travnatih pobočjih Krvavca. Če je sama pot dokaj lahka, pa je zadnji vzpon na Zvoh nesramno naporen zaradi naklona (v kolikor bi na kolena navezali sendvič, bi z vsakim korakom naredili grižljaj). Vrh:
Tu se nahaja tudi akumulacijsko jezero, namenjeno zasneževanju smučišča. Jezero je zelo pritegnilo Tejo, ki je razmišljala o možnosti kopanja (ali pa sem to imel v glavi samo jaz).
Pot se nadaljuje po tem »slemenu«
Toda v kolikor menite, da bi potrebovali pomoč, je le ta na dlani:
Dokaj dolga pot po »slemenu«, z nekaj krajšimi vzponi in spusti nam ponuja odličen razgled na okoliške gore ter doline.
S pogledom na levo opazimo v dolini staro planšarsko domačijo (http://pajzbar.shrani.si/?kal%C5%A1ki+greben), nekoliko kasneje na desni pa vidimo (meni neznano) kočo in tri jezerca.
Seveda hoja po vrhu »slemena« od nas zahteva tudi nekoliko bolj trden korak zlasti na malce bolj zahtevnih oz. strmih mestih (http://pajzbar.shrani.si/?kal%C5%A1ki+greben), toda nič kritičnega. Pri samem prehodu »slemena« naletimo tudi na del, kjer je potrebno bolj paziti pri vzponu (spustu), a so nam v pomoč jeklenice.
Od tod naprej pa je pot razmeroma lahka in ravna, zato je potrebno biti pozoren na markacije, da ne zaidemo. Kmalu se pred nami pojavi kamen z napisom VRH KORENA puščica desno. Tu se splača sprehoditi tistih 50m, da pridemo do prelepe razgledne točke oz. samega vrha (žal brez fotografije). Pot nadaljujemo rahlo levo do razpotja, kjer se usmerimo levo za Cojzovo kočo (4h) ter postopoma pričnemo spuščati za kakšnih 300 v.m.
Tu so markacije malce slabše, toda ni skrbi saj je v dolini le ena pot, do katere morate priti, zato sva s Tejo ubrala kar po stezicah, ki so jih naredile koze in ovce.
Sredi doline nas pričakajo smerokazi (ponovno pozabil fotografirati), tu izberemo seveda smer Cojzova koča, Kalški greben (velja tudi za Kalško goro, ki pa ni napisana). Po nekaj minutni hoji med borovci pridemo do razpotja Kalški greben – Kalce (tu sva dobesedno žrebala ali greva na goro ali greben). Pot na vrh grebena je od tod zelo prijetna in dostopna za vsakogar. S prva po ruševju, kasneje pa po travnatem pobočju, s stalnim pogledom na smučišče Krvavec in dolino proti Kranju.
Vrh 2224m ob 10:20 – Kalški greben in zadovoljna samooklicana planinca
Pivo in sendvič sta se prilegla, kot tudi razgled na okoliške vršace. Najbolj mi je v oko padel Storžič, ta pa je tudi edini, ki sem ga poznal.
Ob 10:40 sva se odločila za spust, opažati pa sem pričel tudi nekatere majhne oblačke, ki so se v eni uri spremenili v orng oblak.
(Ponovno na »Slemenu« s pogledom na oddaljen Kalški greben)
S hitrim korakom proti Zvohu sva tako še vedno ostajala v jasnini, med tem ko so ostali, šele vzpenjajoči se planinci, rinili v meglo.
Ob 14:00 sva prispela do avtomobila. Pot od Zvoha naprej se je zelooo vlekla.
Še en zadovoljen in mogoče malce zmatran nasmešek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar