Sreda 24. 8. je bil ponovno dan za hribe. Čeprav sem si od Ojstrice naprej v glavi zamislil vzpon na Skuto (izhodišče slap Rinka), je realizacija le te žal propadla. Od cca. 8ih ki sem jih vabil na Skuto, žal ni noben potrdil povabila, razlogi pa so različni. Seveda so dnevi ta teden naravnost za izkoristit, tako sem se preusmeril na drug (izmed treh) še nerealiziran cilj, Grintovec (2558m).
Potem, ko sem opravil nekaj telefonskih klicev, sem dobil tudi družbo. Tokrat je z mano v visokogorje krenila Tjaša. Seveda je jutro pred hribi že rutina in start ob četrti uri zjutraj nekaj normalnega.
Zaradi nekoliko slabšega opisa poti, ki vodi do izhodiščne točke (Suhadolnik), sva za vožnjo porabila dodatnih 15 minut, toda start je bil vseeno ob šesti uri. Navkljub "zgodnjemu" štartu, pa je bilo že precej toplo (okoli 20°c).
Nekoliko slabša fotografija s pogledom na približno lokacijo Cojzove koče (nahajala naj bi v sredini).
Pot je od parkirišča do prvih jeklenic dokaj položna, zato je bil tudi najin tempo zelo hiter. Seveda vedno mislim, da sem jaz tisti z največ kondicije, zato sem vodilno mesto odstopil Tjaši. Izkazalo se je, da ji hoja res ni tuja, moja pljuča pa so morala dvigniti tempo dotoka zraka.
Pred prvim vzponom, kjer si pomagamo z jeklenico pa imamo nekaj metrov (cca 5) globoko jamo, kjer se lahko malce ohladimo. V njej naj bi bil tudi izvir vode, toda v sušnem obdobju izvir ni dovolj produktiven :)
Takoj od jame naprej sledi edini del, kjer bi vsakomur, v primeru, da je pred njim promet, priporočil čelado. Na poti je velika količina kamenja, ki ga lahko s hojo sprožimo, le ta pa je nevaren, ker gre pot cik-cak.
S fotografij spodaj je sicer težko razbrati, da gre pot naravnost nad vami, si pa lahko ogledate kako izgleda.
V nadaljevanju pridemo tudi do stopnic (lestve), za katero sem že na forumu (hribi.net) bral, da je potrebna obnove. No sami se lahko prepričate, da je temu res tako. Toda navkljub manjkajočim klinom vzpon ne predstavlja večjih težav.
Pot se od tu naprej še nekaj časa precej strmo vzpenja, na nekaterih mestih pa imamo v pomoč tudi kline. Ko se gozd nekoliko razredči tudi pot postane nekoliko bolj položna, toda le za toliko časa, da si malce oddahnemo. V družbi borovcev se pojavijo tudi skale, s tem pa nekoliko bolj previden vzpon, saj je na skalah pesek oz. kamenje.
Po dobri uri in pol hoje sva uzrla Cojzovo kočo, le to pa dosegla v 1h in 45min.
H koči pristopimo z desne strani (po fotografiji)
Pri koči je seveda obvezna pavza za hitro dodajanje kalorij, ki bodo potrebne še za zadnji vzpon, od koče do vrha Grintovca.
Pot na Grintovec (ali Skuto in še eno goro katere imena se ne spomnim) Se nadaljuje za mojim hrbtom, če gledate fotografijo koče.
Grintovec (2h), Skuta (2h30).
Tukaj je mene vleklo v desno, toda s Tjašo sva se držala plana in zavila levo (Grintovec).
S prva je pot dokaj položna in prijazna za hojo, no vsaj meni odgovarja pot, kjer hodiš po zemlji ali kamnu (trdnem kamnu).
Ko bi le imel s seboj crash-pad in plezalke:
Pogled nazaj proti koči in teren, ki mi je čedalje manj pri srcu.
V kolikor pogledate zgornjo fotografijo, se ---->
pot nahaja tam, kjer se na zgornji konča.
To pa je teren nekaj deset minut od vrha, katerega sem zasovražil in posledično tudi sam Grintovec. Nekaj pred 10 uro je sonce že precej pritiskalo, potem pa se pojavi teren, ko nisi povsem prepričan ali delaš dva koraka naprej in enega nazaj. Tudi pri markacijah moraš biti stalno pozoren, pa čeprav je vseeno kje greste, saj je povsod podobno in vi morate do vrha.
Vrh sva dosegla v 4 urah in 10 minutah (3,5h hoje).
Štemplji, telefonski klici in presenetljivo veliko pohodnikov. Vem, gledam grdo. Fotografije z mojim profilom so bolj za v špajzo :)
Čeprav je bilo težko pogledati na sosednjo Skuto in težko se sploh pripraviti za jutranji odhod proti Grintavcu, sem bil na vrhu vseeno zadovoljen, da sem letos zabeležil še en vrh nad 2000m in vrh, ki je bil v planu.
Spust z Grintovca je bil razmeroma hiter, saj sva bila v eni uri že pri Cojzovi koči. Seveda pa se vedno najde tudi nekdo, ki se dobesedno strga s ketne. Tako je nekje sredi spusta mimo naju kar "padel" nek model, s katerim smo vseeno rekli nekaj besed, med drugim je povedal tudi to, da je bil danes že na Skuti. Noro.
Pri spustu sva ponovno šla mimo table, ki kaže smer proti Skuti. Tokrat je tudi Tjašo zamikalo, toda zaradi visokih temperatur ozračja sva se odločila, da ta vrh napadeva kak drug dan.
V dolino sva prispela ob 13:20, se pravi, da je skupna pot trajala 7h in 20 min.
Glede na to, da je bila Tjaša nasmejana, predvidevam, da se je imela dobro. Moj povzetek pa gre nekako tako: "Navkljub sovraštvu do zadnje ure hoje navzgor, na koncu le zadovoljen. Edini minus, ki sem ga opazil, je bil na mojih čevljih, že pri vzponu sem opazil, da so nekoliko načeti, kar se ne bi smelo dogajati, (sploh pa ne šele pri četrti rabi) zato bom poizkusil z reklamacijo".
Lep pozdrav in srečno.
(Edited 25.8.2011; 17:44)
