WC bouldering 2012 - Log Dragomer

Bouldering bo očitno še vedno tema na blogu, a tokrat bo beseda o najboljših. Gre za svetovni pokal v balvanskem plezanju, ki se je odvijal 21 in 22 aprila v Log-Dragomer. Sobotnih kvalifikacij si nisem ogledal, niti polfinala v nedeljo, saj bi moral v Logu postaviti bazni tabor. Sem se pa odločil za finale, navkljub le enemu slovenskemu predstavniku oz. predstavnici Mini Markovič. Seveda pomeni nekoliko več, če si v finalu ogledaš tudi domač nastop, toda glede na cca 120 prijavljenih tekmovalcev iz celega sveta, mi je šlo predvsem za ogled nečesa novega. Kaj pravzaprav mislim s tem – nekaj novega? Če se v plezalnici mučim s 6a (balvan), ob enem pa opazujem druge, ki so sposobni it do 8a, pač rečem – ja več trenirajo, so bolj suhi in kitasti ipd. Čeprav je to zgolj dober izgovor, kot pa priznanje da so fantje in dekleta dobri v plezanju. Toda ob prihodu v Log, sem že od daleč opazoval steno in se potiho spraševal – kje za vraga je pa kakšen grif?! No, da nisem zganjal panike egu, sem s kolegi zavil po pivo in se napotil k stojnici s plezalno opremo. Poleg nje je bila stena za »otroke«, kjer so smrkle delale dinamce ob katerih smo se vsi vprašali, če bi ga zmogli. Pustimo to za enkrat.

Nekako smo zmolzli pivo, ko se je pričela predstavitev finalistk in finalistov SP v balvanu. Fantje in dekleta vseh vetrov so si ogledali štiri probleme (štiri moške in štiri ženske), nato pa so vzeli pol ure za pripravo. 19:00 – pričelo se je. Že pri prvem problemu sem videl, da gre za plezalce, ki so najboljši od najboljših, najboljših, najboljših…, poenostavljeno – najboljši na svetu. V kolikor ležiš v naslonjaču pred TV, se ti zdi plezanje težko a vseeno možno. Med pa je ogled tekme v živo, zgolj nekaj metrov od stene, popolnoma druga stvar. Neglede na tekmovalca/tekmovalko, je bilo ozračje napeto, vsi smo ob problemih plezalcev zadrževali dih, stiskali prste na rokah v obliki oprimka, kot da plezamo mi. Nekajkrat vmes sem si rekel – pa kaj ti je, saj niti sekunde ne bi zdržal na oprimku. Takrat sem ponovno dvignil fotoaparatus in naredil nekaj posnetkov. Niso pro, niso lepi, so pa najboljše, kar sem takrat zmogel.  

Melissa Le Neve

                                                                                                      

Shauna Coxsey

Mina Markovič

Jakob Schubert

Rustam Gelmanov

Anna Stöhr

Aleksej Rubtsov (i think)

Thomas Tauporn

To easy, hi crowd!

Damn you wall!

Prej sem govoril o smrklah, no te punce in ti fantje so nekoliko starejši, ki so z mnogo treninga ter številnimi odrekanji vsem nam priredili spektakel. Hvala.  

Lep pozdrav,
Marko

Na frutek in ego

Že v prejšnjem blogu sem vam omenil, da sem ponovno v plezalnih vodah. No od takrat se je kar nekaj stvari spremenilo, to je forma, tehnika in lokacija. Slednja se pravzaprav ni spremenila, ampak razširila. Kam? Iz not na ven, dobesedno. Z marcem se je tako zelo ogrelo, da je primorje s svojim skalovjem kar klicalo po zlorabi.

  To se je tudi zgodilo, za dva avtomobila zagrizenih mlečnezobcev se nas je spravilo proti Italiji, bolj točno Napoleonici. Izstop iz avtomobila je pospremil veter in vonj po primorju. Tudi sonce je kmalu pokazalo pomladno "moč" in nas vse bolj grelo. Če je pogled na stene fantastičen, pa je drobnogled okolice slab in močno upam, da v slovenskih plezališčih tega ni. Vsaka luknja in večji grm je bil namreč lokalno smetišče.

Pa pustimo to temo za drugič. Po krajšem sprehodu ob stenah smo se utaborili in lotili lažjih smeri, predvsem zaradi ogrevanja in ponovitve znanja vpenjanja ter varovanja. 

Po krajšem premoru in malici, smo se prestavili proti smerem od 5c - 6c, ter plezali naprej in v Top rope tough guys načinu.







                 --->top rope & tough guy <---

Kakor koli že, to plezanje v skali je bil moj prvič. V prvih dveh poskusih "ogrevalne serije" sem se znebil tresočih se nog ter popolnoma zaupal opremi in rokam. Potem, ko sem splezal 6a+ s precejšno lahkoto in imel težave s 5c, je postajalo vse bolj čudno. Iskanje dobrih stopov pa je v meni nabiralo tečnost, namreč kamor koli sem stopil je bilo "zlizano" in to mi ni po godu. Na koncu dneva sem potegnil črto, plastika zmaga.
Plastika, no pa se preselimo nanjo.

"moški grifi"

V plezalnici Ascenda sta v marcu ostala dva projekta "moški grifi" in "kače". Tu je bila želja le ena, hraniti ego in čim prej odplezati projekt. "Kače" so sestavljene iz 7-9 gibov (odvisno od tehnike posameznika), med tem ko so "moški grifi" precej krajši a mogoče zato nekoliko težji, vsebujejo pa 4-5 gibov, s tem, da ne gre za način plezanja roka-noga, ampak so noge vedno na stopih.
Po treh neuspelih plezanjih, so v četrto "kače" končno padle, veselje pa je bilo izraženo s krikom (Godzila style), zaradi katerega imajo otroci v sosednjem vrtcu še vedno more. Seveda podviga nismo dokumentirali, je pa video zapis iz tedna kasneje, ko je "kače" premagal še kolega Bizi. V aprilu ostaja projekt "moški grifi", toda vse kaže, da še ne bodo preplezani, saj smo zaradi obveznosti pričeli klestiti plezanje na plastiki.

Naj se vrnem še nekoliko v naravo. Konec marca sem izkoristil vabilo v plezališče Retovje, katero mi je veliko bolj ustrezalo kot Napoleonica, verjetno zaradi dobrih stopov in naklona stene. Od tu nimam nobenih fotografij ali video posnetkov. Smeri so dokaj zanimive a tudi "težke", saj je najlažja smer 6a. Gneče ni bilo, no, kakšno uro sva bila sama v plezališču. Mogoče bom po nekaj plezanjih v podobnih stenah spremenil mnenje, da je plezanje v "steni" brezzvezno.


Lep pozdrav iz sončne plezalnice