 |
| Tam čez in tja gor |
Dobrih štirinajst dni nazaj so me Rinke popolnoma navdušile, zato sem si hribov v naslednjih tednih še kako želel. Žal pa sta ga malce zagodla prosti čas in vreme. Idealna priložnost se mi je porajala zadnjega v mesecu, ko sem se, po lobiranju nekaterih prijateljev za družbo v gorah, na pot ponovno odpravil sam.
Sonce je pričelo kasneje "vstajati", zato sem tudi jaz malce kasneje odrinil od doma (4:30) in od Dava (Ravenska Kočna) krenil ob 5:45, ravno ko se je pričelo daniti.
Prvič sem se povzpel do Češke koče (1542 n.m.), pot pa me je zelo spominjala na tisto proti Domu na Kališču. Gozd, klanec, sopara.. kot da bi bil v kotlu. Po dobri uri sem zagledal plapolanje slovenske zastave, kar je pomenilo dvoje - koča in konec zatohle hoste. Nekaj planincev je iz koče že krenilo bodisi proti Grintavcu ali Mlinarskemu sedlu, bodisi na Kočno, sam pa sem si privoščil prvi pit-stop. Po odličnem anti-griponu, sem s terase Češke koče malce vrgel oko na vršace in proti Kranjski koči. Slednja me je spomnila na skutin štrudl, zato sem ga preko spleta "rezerviral" in odrinil proti Jezerski Kočni.
Sonce je pričelo kasneje "vstajati", zato sem tudi jaz malce kasneje odrinil od doma (4:30) in od Dava (Ravenska Kočna) krenil ob 5:45, ravno ko se je pričelo daniti.
Prvič sem se povzpel do Češke koče (1542 n.m.), pot pa me je zelo spominjala na tisto proti Domu na Kališču. Gozd, klanec, sopara.. kot da bi bil v kotlu. Po dobri uri sem zagledal plapolanje slovenske zastave, kar je pomenilo dvoje - koča in konec zatohle hoste. Nekaj planincev je iz koče že krenilo bodisi proti Grintavcu ali Mlinarskemu sedlu, bodisi na Kočno, sam pa sem si privoščil prvi pit-stop. Po odličnem anti-griponu, sem s terase Češke koče malce vrgel oko na vršace in proti Kranjski koči. Slednja me je spomnila na skutin štrudl, zato sem ga preko spleta "rezerviral" in odrinil proti Jezerski Kočni.
 |
| Češka koča |
 |
| Po robu |
 |
| Jezerska Kočna |
Pot se prične z meliščem, ki nas približa sami skali, nato pa se strmo vzpne. Prvič od kar sem ponovno pričel s planinarjenjem, sem se utrudil, pa tudi koraki so se mi zdeli nesigurni. Glede na to, da sem imel pred seboj še celoten vzpon na Jezersko Kočno, nato pa še dobrih 9h hoda to ni bil dober znak. Sam vzpon ni tako zelo zahteven in samovarovanje skoraj da nepotrebno. Ob vzpenjanju sem se zamotil z razgledom v dolino Jezerskega in proti Storžiču. Pred razcepom Grintavec - Kočna sem si ogledal moč vode, kjer je voda vdolbla kar nekaj zanimivih lukenj v skalo. Malce kasneje (že proti Kočni), pa me je presenetil še prehod, skozi katerega se je potrebno dobesedno plaziti. Tu sem že videl vrh Jezerske Kočne (2540 n.m.) in kaj kmalu sem bil na vrhu (9:23), kjer je kar močno vel veter. Hvaležen sem bil jakni na dnu ruzaka. Pa razgled? Fantastičen! Čeprav precej utrujen in nekoliko slabe volje, ko sem videl oddaljene Rinke (cilj), sem si privoščil malico v družbi naših južnih sosedov. Okrepčilo mi ni ravno teknilo, je pa 10 min pavze naredilo svoje.
 |
| Razgled z Jezerske Kočne |
 |
| Pod Grintovc |
 |
| Mlinarsko sedlo |
Pot proti Mlinarskemu sedlu mi je bila nekoliko lažja. Nič kolikokrat sem pomislil, da preveč hitim, zato sem se ustavil in pogledal na okoli. Super! Ta razgled, te gore. Vse kar sem slišal je bilo žvižganje, žvižganje vetra.
Hitro sem bil pod Grintavcem in še vedno ne vem čemu nisem stopil še tja gor, saj je bil vrh oddaljen le 5 minut dobre hoje. Tu sem srečal kar precej t.i. pohodnikov, z različnimi komentarji, ko so me videli s kompletom. Vsak me je malo nasmejal, hkrati pa upam, da so tisti največji komedianti pričeli misliti
Hitro sem bil pod Grintavcem in še vedno ne vem čemu nisem stopil še tja gor, saj je bil vrh oddaljen le 5 minut dobre hoje. Tu sem srečal kar precej t.i. pohodnikov, z različnimi komentarji, ko so me videli s kompletom. Vsak me je malo nasmejal, hkrati pa upam, da so tisti največji komedianti pričeli misliti
nase in si do prihodnjič kupijo vsaj čelado.
 |
| Skuta |
Zelo hitro sem bil na razpotju Mlinarskega sedla in se po posvetu v Češki koči odločil za hitrejšo in lažjo pot na Skuto, pod Dolgim hrbtom. Za čas nedeljske južne (12:15) sem si privoščil malico na Skuti (2533 n.m.). Že znana pot je bila še kako zanimiva, zagotovo pa za naključnega planinca v družbi treh deklet, ki sem ga srečal na poti. Vse sem lepo pozdravil, njemu pa segel v roko ter dejal: "Čestitam!". Malo debelo me je pogledal, nato pa sem nadaljeval: "Tako, blažen med ženami. Bravo". Verjetno so me imeli vsi za malce vsekanega, vseeno pa sem jih dodobra nasmejal. Na mestu, kjer se nam priključi pot z Dolgega hrbta sem še tretjič srečal "gorskega tekača", s katerim sva skupaj odšla na Skuto.. pa sem mu dal malo prednosti :D Skuta je bila polovica poti. Udobno nameščen na kamnu sem ob malici gledal na okoli ter na karto Kamniško-savinjskih Alp ter se sam pri sebi zadovoljno smejal in prešteval osvojene vrhove, pa tudi tiste, ki me še čakajo.
 |
| S Skute priti Malim podom |
 |
| Zadnja dva vrha za danes |
Nekje po dvajsetih minutah sem se odpravil proti Malim podom. Tu pa se je vleklo. Časovno mislim. Čeprav so bile dve do tri lepe razgledne točke, sem do Rink potreboval kar dve uri. Precej spusta me je še kako jezilo, saj sem vedel, da bo potem ponovno vzpon. Od Malih podov sem navkljub napovedi mimoidočega, da je do Rink ura hoje, na Kranjski Rinki (2453 n.m.) poležaval že po dobre pol ure hoda.
Ob pol treh popoldan sem bil na vrhu sam. Ulegel sem se na ploščato skalo ter se nastavil popoldanskemu soncu. Milina. To je tisto, za kar pridem gor. Vrh zase. Mir. Utrujenost sem izbrisal iz glave. Na vzhodu sem videl dva planinca, ki sta prav tako uživala na sosednji Koroški Rinki (2433 n.m), ki me je še čakala. Ob tretji popoldan sem se pridružil uživačema, z mislimi pa sem že bil pri Kranjski koči na Vadinah ter štrudlu. Potem, ko sem zaželel srečno pot, sem odšel po zelo zahtevnem spustu proti Vadinam. V glavi sem imel stalno besedilo iz radijskega oglasa: "Hitro je hitro prehitro". V kolikor sem se prejšnjič spuščal precej hitro, sem se tokrat komplet uporabljal na vseh mestih, saj nisem več 100% zaupal nogam.
Ob pol treh popoldan sem bil na vrhu sam. Ulegel sem se na ploščato skalo ter se nastavil popoldanskemu soncu. Milina. To je tisto, za kar pridem gor. Vrh zase. Mir. Utrujenost sem izbrisal iz glave. Na vzhodu sem videl dva planinca, ki sta prav tako uživala na sosednji Koroški Rinki (2433 n.m), ki me je še čakala. Ob tretji popoldan sem se pridružil uživačema, z mislimi pa sem že bil pri Kranjski koči na Vadinah ter štrudlu. Potem, ko sem zaželel srečno pot, sem odšel po zelo zahtevnem spustu proti Vadinam. V glavi sem imel stalno besedilo iz radijskega oglasa: "Hitro je hitro prehitro". V kolikor sem se prejšnjič spuščal precej hitro, sem se tokrat komplet uporabljal na vseh mestih, saj nisem več 100% zaupal nogam.
Mesto, kjer so plezalni pas zamenjale palice pa je bil najlepši. Hoja je postala hitra in kmalu sem bil pri koči. Ob prihodu so ravno zaključili s tolkalnim koncertom, zato je bilo tam še vedno ogromno ljudi. Vseeno sem samozavestno naročil skutin štrudl, a sledilo je manjše razočaranje. "K vragu!!!" Sem si mislil. Ker mi do jote ni bilo, sem se moral zadovoljiti s svojim sendvičem. Pa Franci? On je bil popolnoma zaseden z vrsto prijateljev gora, zato sem ga zgolj pozdravil in ob petih popoldan krenil v dolino k Davu. 18:00 - Zaključek dneva. 12h gora, od tega slabih 11h hoje. Davo me je spet nasmejal, toda pravi nasmeh sem dobil šele, ko sem sedel pri njegovem domu, pil prijetno ohlajen Radler ter gledal Kočno, Grintovec, Mlinarsko sedlo, Skuto, Rinke ter Babo. Fantastično. Obdelal sem vas. Kje sem bil in kaj sem prehodil danes. Sonce je že zahajalo ter gore obarvalo oranžno. Mogoče je pri tem zaključku še kaj manjkalo, toda tisti trenutek je bilo popolno.
Galerija <-- klik!
Trasa: Ravenska Kočna, Češka koča, Jezerska Kočna, Mlinarsko sedlo, pod Dolgim hrbtom na Skuto, Mali podi, Kranjska Rinka, Koroška Rinka, Kranjska koča, Ravenska Kočna.
ps. Hvala Nastji za točno vremensko napoved!
