Karbonske: Skok do Rink

Kranjska Rinka in Skuta

Ponovno se je našel ta čas za hribe, sicer sem računal na družbo, a se je ideja malce izjalovila. Tako sem malce pozno (4:20) startal od doma proti Ravenski kočni, plan za goro pa sem si izmišljeval sproti. Z nekoliko pretežkim nahrbnikom - nepotrebna oblačila - sem se od standardnega parkirnega prostora pri Davu, pognal proti Vadinam. Na parkirišču me je ustavil nek mož ter me povprašal za pot proti Češki koči, močno upam, da ni zgrešil z izhodiščem. Po nekaj metrih hoje sem ga sice čakal, kdaj pride do tovorne žičnice, a sem po petih minutah odšel naprej. S solidnim tempom (1h 20min) sem po Slovenski strani prišel do Kranjske koče. Med potjo še dohitel Hrvata, ki je zobal borovnice, oh ko bi vedel kako vijolčen je bil po zobeh. V Mariboru bi bil zagotovo dobrodošel.

Pot do Kranjske koče že dobro poznate, v kolikor ste prebirali moj blog, zato bom opis le te preskočil, dogodka pri koči pa seveda ne morem izpustiti. Mislim, da sem bil prvi, ki je prišel gor (razen tistih, kateri so prespali). Za presenečenje je najprej poskrbela Nastja, ki pomaga oskrbniku Franciju, saj je bila nov obraz, zamenjala je tisto o kateri sem govoril pred mesecem dni. Ahhh Franci, ti pa si možak, vedno imaš same mlade okol sebe!

Pagn in Belski turn

Seveda so časi odvisni od kondicije

Tradicionalno sem naročil vilijamovko. Moje naročilo je povsem presenetilo Nastjo, kar ni ji šlo v glavo kako bo tak, poln kondicije spil takratkega pri koči. To me je spravilo v dobro voljo. Po krajšem pogovoru ter usmeritvi proti Rinkam, sem okoli osme ure pognal naprej. Pred seboj sem imel kar nekaj tarč, tako kot takrat kadar kolesarim. Lovil sem planinca za planincem, ki so štartali iz Kranjske koče. Namesto na Jezersko sedlo se držimo nekoliko desno, no.. saj je označeno.

Pot se nato strmo vzpne. Ravno pri prehodu na bolj "tehnični" del sem dohitel še zakonca Zupan. Res prijeten par, nafehtal sem ju celo za sončno kremo, katero tako rad pozabljam doma. Hvala, brez nje bi me zagotovo ožgalo.

Vzpon na Koroško Rinko (2433 n.m.) zna biti za marsikoga pravi izziv, pot je dobro varovana, a zaradi krušljivosti ter veliko drobnega kamenja pazljivost ni odveč. Sam sem uporabljal komplet, načeloma pa se da tudi brez. Večina, ki je bila tisti dan namenjena gor, ga ni imela. Na Koroško Rinko sem prispel ob cca. 9:40, naredil nekaj fotografij, nato pa se spustil še na Štajersko Rinko (2374 n.m.), ki je oddaljena približno 10 min.

Rinke niso bile preveč oblegane, med tem ko so bili okoliški (Skuta, Brana in Grintovec) hribi precej obiskani. Štajerska Rinka je bila čas za sendvič, med tem časom pa je gor priletel še en mladenič s štajerske. Nekoliko sem mu pohvalil Kranjsko kočo in viljamovko, pa je kmalu pritresel srčno flaško z ruzaka. Domača slivovka, ni kaj prehlajen ne bom! Hvala za šlunk.

Z zahoda se mi je sicer nastavljala še Kranjska Rinka, toda ne.. ni me prepričala, pustil sem si jo za drugič, pa čeprav je bila le 20 min stran.

Spustil sem se po isti strani, po kateri sem se vzpel, kakšne druge alternative tako ni.

Nekoliko previdneje čez del z jeklenicami, nato pa demontaža plezalnega pasu, palce v roke ter hiter spust proti koči, kjer me je že od jutra čakal skutin štrudl. Prehitel sem vse, od kolen pa se je kadilo.

Za razliko od jutra, je bila koča sedaj "oblegana" s pohodniki, jaz pa samo gas do šanka in: "Dva štrudla prosm.", haha, Nastja, tudi tu sem te presenetil.

Štrudl je bil vrhunski, res vrhunski. V kolikor ne bi bilo toliko vožnje, bi bil vsak dan na štrudlu. Popoldan je bil sicer napovedan še borovničev štrudel, a ga nisem mogel čakati, tudi borovnice še niso bile nabrane. Naslednič ti jih pomagam nabrati, v zameno za "vodeno" turco do kakšnega vršaca.