Karbonske: Kamniško sedlo (1903 n.m)

Vzpon na Belski turn je v meni ponovno prebudil željo po hribih, tako sem za torek (23.7), pripravljal nov vzpon. Tokrat nekoliko lažji vzpon na Kamniško sedlo, s sabo pa sem povabil punco. Skoraj eno leto sem ji obljubljal hribe, sedaj pa se je ponudila priložnost.

Na izbor vzpona je vplival prijatelj, ki mi je rekel: "Pel jo na Kamniško sedlo, pa v izi! Da ne boš noru gor".

Sledili so hribi.net, izbor izhodišča ter povabilo punci, da se mi pridruži.

Za izhodišče sem izbral Kamniško Bistrico, bolj točno Jermance. Po prebujanju ob četrti uri v jutro, kavi s petrola ter umirjeni vožnji do Bistrice, se je začela moja živčnost ter tečnost. Parkiranje avtomobila je možno pri Domu v Kamniški Bistrici, ali pa nekaj kilometrov višje na Jermancah (če jih najdete). Odločil sem se za slednje in po kakšne pol ure iskanja izhodišča tako peš, kot z avtomobilom, sem bil že povsem besen. Nazadnje sem avto zapeljal do Doma v Kamniški, od kjer sva se peš podala po označeni poti proti Kamniškem sedlu. Hojo sva si s tem podaljšala za približno eno uro, toda če pomislim, sva ravno zaradi hoje odšla v hribe.

Start je bil v njenem tempu, saj je šla naprej. Sicer ne vem, kaj je bilo narobe, toda prvič od kar hodim v hribe me je klanec do Pastircev na 1400 n.m. povsem sesu. Pa ne po moči, toda s potenjem. Navkljub tehničnim oblačilom sem bil popolnoma premočen. Res pa je, da sva bila pri Pastircih v dobri uri in pol, kar je bil za moje pojme dober tempo.

Po nekaj sto metrih se nama je odpru pogled čez dolino na Pastircih, pogled na Brano (2253), Planjavo (2396) ter na najin cilj, sedlo (1903). Do vrha sva imela še kakšno uro hoda cik-cak, na najino srečo po senci Planjave.

V kolikor sem mislil, da bo vzpon zelo enostaven, sem se nekoliko zmotil, saj se nekajkrat pot strmo vzpne. Lahko trdim, da je težavnost označena na hribi.net nerealna. Vzpon do Kranjske koče na Vadinah je precej enostavnejši ter časovno krajši, a označen kot zahtevnejši.

Pogled nazaj na "Pastirce"

2:30 hoda, koča, klopce, 1864 n.m.

Za razliko od tedna poprej, je bilo pri tej koči ob deveti dopoldan precej planincev. Tokrat nisem presenetil z domačo klobaso, saj sem doma naredil sendviče. A ker tradicija ostaja, sem želel žganico. Razočaranje!! Potem, ko oskrbnika kar ni bilo s koče, sem ga šel poiskat. Visel je ob šanku kot pozabljen. Vredu, si rečem.. ter ga povprašam po viljamovki.

Oskrbnik: Ammm, ja žganje s hruškam in jabolki...
Jaz: Navadn šnopc pol?

O: Ammm, jaa.. šnopc.

Jaz: Še kaj druzga od žganja?
O: Amm, nekaj namočenega..

J: Kaj priporočaš?
O: Jaaa, jaz žganja pa ne pijem. Pivo.
J (sam pri sebi): Kdo je tebe tlele gor dau... (na glas): Coca Colo.

Tako razočaran že dolgo nisem bil, če kaj, potem mora met dec (oskrbnik) v hrbih eno dobro žganico prot bacilom, vsaj en vic na zalogi ter biti malo "kurbirja".

Moja tradicija je bila tako zamajana. Ker sva imela časa na pretek, sva se sprehodila po sedlu, ter si razgledala okolico. Brana je bila preklemano blizu, toda rinjenje na njo je bilo izven plana, zato sva si raje odpočila noge ter se razgledala na okoli.

Tja gor na Tursko goro?

Brana

Ob 10:00 sva se spustila v dolino, tokrat sem se prvič spuščal brez palic. Šlo je. Ker je bila punca prvič v hribih, sva se spuščala nekoliko z rezervo. Tudi hoja navzdol je posebnost, saj moraš vedeti kam je najbolje stopiti, da ti ne drsi, hkrati pa je prijazno do nožnih mišic.

V dolino sva prispela v dveh urah, s sendvič pavzo.