Utrujajoč a popoln dan Kamniško-savinjskih Alp

Tam čez in tja gor

Dobrih štirinajst dni nazaj so me Rinke popolnoma navdušile, zato sem si hribov v naslednjih tednih še kako želel. Žal pa sta ga malce zagodla prosti čas in vreme. Idealna priložnost se mi je porajala zadnjega v mesecu, ko sem se, po lobiranju nekaterih prijateljev za družbo v gorah, na pot ponovno odpravil sam.
Sonce je pričelo kasneje "vstajati", zato sem tudi jaz malce kasneje odrinil od doma (4:30) in od Dava (Ravenska Kočna) krenil ob 5:45, ravno ko se je pričelo daniti.
Prvič sem se povzpel do Češke koče (1542 n.m.), pot pa me je zelo spominjala na tisto proti Domu na Kališču. Gozd, klanec, sopara.. kot da bi bil v kotlu. Po dobri uri sem zagledal plapolanje slovenske zastave, kar je pomenilo dvoje - koča in konec zatohle hoste. Nekaj planincev je iz koče že krenilo bodisi proti Grintavcu ali Mlinarskemu sedlu, bodisi na Kočno, sam pa sem si privoščil prvi pit-stop. Po odličnem anti-griponu, sem s terase Češke koče malce vrgel oko na vršace in proti Kranjski koči. Slednja me je spomnila na skutin štrudl, zato sem ga preko spleta "rezerviral" in odrinil proti Jezerski Kočni. 

Češka koča

Po robu

Jezerska Kočna

Pot se prične z meliščem, ki nas približa sami skali, nato pa se strmo vzpne. Prvič od kar sem ponovno pričel s planinarjenjem, sem se utrudil, pa tudi koraki so se mi zdeli nesigurni. Glede na to, da sem imel pred seboj še celoten vzpon na Jezersko Kočno, nato pa še dobrih 9h hoda to ni bil dober znak. Sam vzpon ni tako zelo zahteven in samovarovanje skoraj da nepotrebno. Ob vzpenjanju sem se zamotil z razgledom v dolino Jezerskega in proti Storžiču. Pred razcepom Grintavec - Kočna sem si ogledal moč vode, kjer je voda vdolbla kar nekaj zanimivih lukenj v skalo. Malce kasneje (že proti Kočni), pa me je presenetil še prehod, skozi katerega se je potrebno dobesedno plaziti. Tu sem že videl vrh Jezerske Kočne (2540 n.m.) in kaj kmalu sem bil na vrhu (9:23), kjer je kar močno vel veter. Hvaležen sem bil jakni na dnu ruzaka. Pa razgled? Fantastičen! Čeprav precej utrujen in nekoliko slabe volje, ko sem videl oddaljene Rinke (cilj), sem si privoščil malico v družbi naših južnih sosedov. Okrepčilo mi ni ravno teknilo, je pa 10 min pavze naredilo svoje.

Razgled z Jezerske Kočne

Pod Grintovc

Mlinarsko sedlo

Pot proti Mlinarskemu sedlu mi je bila nekoliko lažja. Nič kolikokrat sem pomislil, da preveč hitim, zato sem se ustavil in pogledal na okoli. Super! Ta razgled, te gore. Vse kar sem slišal je bilo žvižganje, žvižganje vetra.
Hitro sem bil pod Grintavcem in še vedno ne vem čemu nisem stopil še tja gor, saj je bil vrh oddaljen le 5 minut dobre hoje. Tu sem srečal kar precej t.i. pohodnikov, z različnimi komentarji, ko so me videli s kompletom. Vsak me je malo nasmejal, hkrati pa upam, da so tisti največji komedianti pričeli misliti 

nase in si do prihodnjič kupijo vsaj čelado. 

Skuta

Zelo hitro sem bil na razpotju Mlinarskega sedla in se po posvetu v Češki koči odločil za hitrejšo in lažjo pot na Skuto, pod Dolgim hrbtom. Za čas nedeljske južne (12:15) sem si privoščil malico na Skuti (2533 n.m.). Že znana pot je bila še kako zanimiva, zagotovo pa za naključnega planinca v družbi treh deklet, ki sem ga srečal na poti. Vse sem lepo pozdravil, njemu pa segel v roko ter dejal: "Čestitam!". Malo debelo me je pogledal, nato pa sem nadaljeval: "Tako, blažen med ženami. Bravo". Verjetno so me imeli vsi za malce vsekanega, vseeno pa sem jih dodobra nasmejal. Na mestu, kjer se nam priključi pot z Dolgega hrbta sem še tretjič srečal "gorskega tekača", s katerim sva skupaj odšla na Skuto.. pa sem mu dal malo prednosti :D Skuta je bila polovica poti. Udobno nameščen na kamnu sem ob malici gledal na okoli ter na karto Kamniško-savinjskih Alp ter se sam pri sebi zadovoljno smejal in prešteval osvojene vrhove, pa tudi tiste, ki me še čakajo.

S Skute priti Malim podom

Zadnja dva vrha za danes

Nekje po dvajsetih minutah sem se odpravil proti Malim podom. Tu pa se je vleklo. Časovno mislim. Čeprav so bile dve do tri lepe razgledne točke, sem do Rink potreboval kar dve uri. Precej spusta me je še kako jezilo, saj sem vedel, da bo potem ponovno vzpon. Od Malih podov sem navkljub napovedi mimoidočega, da je do Rink ura hoje, na Kranjski Rinki (2453 n.m.) poležaval že po dobre pol ure hoda.

Ob pol treh popoldan sem bil na vrhu sam. Ulegel sem se na ploščato skalo ter se nastavil popoldanskemu soncu. Milina. To je tisto, za kar pridem gor. Vrh zase. Mir. Utrujenost sem izbrisal iz glave. Na vzhodu sem videl dva planinca, ki sta prav tako uživala na sosednji Koroški Rinki (2433 n.m), ki me je še čakala. Ob tretji popoldan sem se pridružil uživačema, z mislimi pa sem že bil pri Kranjski koči na Vadinah ter štrudlu. Potem, ko sem zaželel srečno pot, sem odšel po zelo zahtevnem spustu proti Vadinam. V glavi sem imel stalno besedilo iz radijskega oglasa: "Hitro je hitro prehitro". V kolikor sem se prejšnjič spuščal precej hitro, sem se tokrat komplet uporabljal na vseh mestih, saj nisem več 100% zaupal nogam. 

Mesto, kjer so plezalni pas zamenjale palice pa je bil najlepši. Hoja je postala hitra in kmalu sem bil pri koči. Ob prihodu so ravno zaključili s tolkalnim koncertom, zato je bilo tam še vedno ogromno ljudi. Vseeno sem samozavestno naročil skutin štrudl, a sledilo je manjše razočaranje. "K vragu!!!" Sem si mislil. Ker mi do jote ni bilo, sem se moral zadovoljiti s svojim sendvičem. Pa Franci? On je bil popolnoma zaseden z vrsto prijateljev gora, zato sem ga zgolj pozdravil in ob petih popoldan krenil v dolino k Davu.

18:00 - Zaključek dneva. 12h gora, od tega slabih 11h hoje. Davo me je spet nasmejal, toda pravi nasmeh sem dobil šele, ko sem sedel pri njegovem domu, pil prijetno ohlajen Radler ter gledal Kočno, Grintovec, Mlinarsko sedlo, Skuto, Rinke ter Babo. Fantastično. Obdelal sem vas. Kje sem bil in kaj sem prehodil danes. Sonce je že zahajalo ter gore obarvalo oranžno. Mogoče je pri tem zaključku še kaj manjkalo, toda tisti trenutek je bilo popolno. 

Galerija <--  klik!




Trasa: Ravenska Kočna, Češka koča, Jezerska Kočna, Mlinarsko sedlo, pod Dolgim hrbtom na Skuto, Mali podi, Kranjska Rinka, Koroška Rinka, Kranjska koča, Ravenska Kočna.

ps. Hvala Nastji za točno vremensko napoved!

  

Skok do Rink

Kranjska Rinka in Skuta

Ponovno se je našel ta čas za hribe, sicer sem računal na družbo, a se je ideja malce izjalovila. Tako sem malce pozno (4:20) startal od doma proti Ravenski kočni, plan za goro pa sem si izmišljeval sproti. Z nekoliko pretežkim nahrbnikom - nepotrebna oblačila - sem se od standardnega parkirnega prostora pri Davu, pognal proti Vadinam. Na parkirišču me je ustavil nek mož ter me povprašal za pot proti Češki koči, močno upam, da ni zgrešil z izhodiščem. Po nekaj metrih hoje sem ga sice čakal, kdaj pride do tovorne žičnice, a sem po petih minutah odšel naprej. S solidnim tempom (1h 20min) sem po Slovenski strani prišel do Kranjske koče. Med potjo še dohitel Hrvata, ki je zobal borovnice, oh ko bi vedel kako vijolčen je bil po zobeh. V Mariboru bi bil zagotovo dobrodošel.

Pot do Kranjske koče že dobro poznate, v kolikor ste prebirali moj blog, zato bom opis le te preskočil, dogodka pri koči pa seveda ne morem izpustiti. Mislim, da sem bil prvi, ki je prišel gor (razen tistih, kateri so prespali). Za presenečenje je najprej poskrbela Nastja, ki pomaga oskrbniku Franciju, saj je bila nov obraz, zamenjala je tisto o kateri sem govoril pred mesecem dni. Ahhh Franci, ti pa si možak, vedno imaš same mlade okol sebe!

Pagn in Belski turn

Seveda so časi odvisni od kondicije

Tradicionalno sem naročil vilijamovko. Moje naročilo je povsem presenetilo Nastjo, kar ni ji šlo v glavo kako bo tak, poln kondicije spil takratkega pri koči. To me je spravilo v dobro voljo. Po krajšem pogovoru ter usmeritvi proti Rinkam, sem okoli osme ure pognal naprej. Pred seboj sem imel kar nekaj tarč, tako kot takrat kadar kolesarim. Lovil sem planinca za planincem, ki so štartali iz Kranjske koče. Namesto na Jezersko sedlo se držimo nekoliko desno, no.. saj je označeno.

Pot se nato strmo vzpne. Ravno pri prehodu na bolj "tehnični" del sem dohitel še zakonca Zupan. Res prijeten par, nafehtal sem ju celo za sončno kremo, katero tako rad pozabljam doma. Hvala, brez nje bi me zagotovo ožgalo.

Vzpon na Koroško Rinko (2433 n.m.) zna biti za marsikoga pravi izziv, pot je dobro varovana, a zaradi krušljivosti ter veliko drobnega kamenja pazljivost ni odveč. Sam sem uporabljal komplet, načeloma pa se da tudi brez. Večina, ki je bila tisti dan namenjena gor, ga ni imela. Na Koroško Rinko sem prispel ob cca. 9:40, naredil nekaj fotografij, nato pa se spustil še na Štajersko Rinko (2374 n.m.), ki je oddaljena približno 10 min.

Rinke niso bile preveč oblegane, med tem ko so bili okoliški (Skuta, Brana in Grintovec) hribi precej obiskani. Štajerska Rinka je bila čas za sendvič, med tem časom pa je gor priletel še en mladenič s štajerske. Nekoliko sem mu pohvalil Kranjsko kočo in viljamovko, pa je kmalu pritresel srčno flaško z ruzaka. Domača slivovka, ni kaj prehlajen ne bom! Hvala za šlunk.

Z zahoda se mi je sicer nastavljala še Kranjska Rinka, toda ne.. ni me prepričala, pustil sem si jo za drugič, pa čeprav je bila le 20 min stran.

Spustil sem se po isti strani, po kateri sem se vzpel, kakšne druge alternative tako ni.

Nekoliko previdneje čez del z jeklenicami, nato pa demontaža plezalnega pasu, palce v roke ter hiter spust proti koči, kjer me je že od jutra čakal skutin štrudl. Prehitel sem vse, od kolen pa se je kadilo.

Za razliko od jutra, je bila koča sedaj "oblegana" s pohodniki, jaz pa samo gas do šanka in: "Dva štrudla prosm.", haha, Nastja, tudi tu sem te presenetil.

Štrudl je bil vrhunski, res vrhunski. V kolikor ne bi bilo toliko vožnje, bi bil vsak dan na štrudlu. Popoldan je bil sicer napovedan še borovničev štrudel, a ga nisem mogel čakati, tudi borovnice še niso bile nabrane. Naslednič ti jih pomagam nabrati, v zameno za "vodeno" turco do kakšnega vršaca.

Po štrudlu je sledil le spust po Lovski poti, kratek pozdrav Dava ter najboljši del - natikači!

Super izkoriščen dan, ob 13:00 pa že vožnja proti dolenjski. 

Ostale fotografije:

Takšna okna imel bom tudi jaz

Malo je bilo dolgčas, pa sem tole zložil

Na vrhu Koroške Rinke - če bom
gledal tako, ne bo nobena z mano
hodila v hribe.

Kamniško sedlo (1903 n.m)

Vzpon na Belski turn je v meni ponovno prebudil željo po hribih, tako sem za torek (23.7), pripravljal nov vzpon. Tokrat nekoliko lažji vzpon na Kamniško sedlo, s sabo pa sem povabil punco. Skoraj eno leto sem ji obljubljal hribe, sedaj pa se je ponudila priložnost. 

Na izbor vzpona je vplival prijatelj, ki mi je rekel: "Pel jo na Kamniško sedlo, pa v izi! Da ne boš noru gor". Sledili so hribi.net, izbor izhodišča ter povabilo punci, da se mi pridruži. 

 

Za izhodišče sem izbral Kamniško Bistrico, bolj točno Jermance. Po prebujanju ob četrti uri v jutro, kavi s petrola ter umirjeni vožnji do Bistrice, se je začela moja živčnost ter tečnost. Parkiranje avtomobila je možno pri Domu v Kamniški Bistrici, ali pa nekaj kilometrov višje na Jermancah (če jih najdete). Odločil sem se za slednje in po kakšne pol ure iskanja izhodišča tako peš, kot z avtomobilom, sem bil že povsem besen. Nazadnje sem avto zapeljal do Doma v Kamniški, od kjer sva se peš podala po označeni poti proti Kamniškem sedlu. Hojo sva si s tem podaljšala za približno eno uro, toda če pomislim, sva ravno zaradi hoje odšla v hribe.

Start je bil v njenem tempu, saj je šla naprej. Sicer ne vem, kaj je bilo narobe, toda prvič od kar hodim v hribe me je klanec do Pastircev na 1400 n.m. povsem sesu. Pa ne po moči, toda s potenjem. Navkljub tehničnim oblačilom sem bil popolnoma premočen. Res pa je, da sva bila pri Pastircih v dobri uri in pol, kar je bil za moje pojme dober tempo. 

 Po nekaj sto metrih se nama je odpru pogled čez dolino na Pastircih, pogled na Brano (2253), Planjavo (2396) ter na najin cilj, sedlo (1903). Do vrha sva imela še kakšno uro hoda cik-cak, na najino srečo po senci Planjave. 

V kolikor sem mislil, da bo vzpon zelo enostaven, sem se nekoliko zmotil, saj se nekajkrat pot strmo vzpne. Lahko trdim, da je težavnost označena na hribi.net nerealna. Vzpon do Kranjske koče na Vadinah je precej enostavnejši ter časovno krajši, a označen kot zahtevnejši.

Pogled nazaj na "Pastirce"

2:30 hoda, koča, klopce, 1864 n.m. 

Za razliko od tedna poprej, je bilo pri tej koči ob deveti dopoldan precej planincev. Tokrat nisem presenetil z domačo klobaso, saj sem doma naredil sendviče. A ker tradicija ostaja, sem želel žganico. Razočaranje!! Potem, ko oskrbnika kar ni bilo s koče, sem ga šel poiskat. Visel je ob šanku kot pozabljen. Vredu, si rečem.. ter ga povprašam po viljamovki. 

Oskrbnik: Ammm, ja žganje s hruškam in jabolki...
Jaz: Navadn šnopc pol?

O: Ammm, jaa.. šnopc. 

Jaz: Še kaj druzga od žganja?
O: Amm, nekaj namočenega..

J: Kaj priporočaš?
O: Jaaa, jaz žganja pa ne pijem. Pivo.
J (sam pri sebi): Kdo je tebe tlele gor dau... (na glas): Coca Colo.

Tako razočaran že dolgo nisem bil, če kaj, potem mora met dec (oskrbnik) v hrbih eno dobro žganico prot bacilom, vsaj en vic na zalogi ter biti malo "kurbirja". 

Moja tradicija je bila tako zamajana. Ker sva imela časa na pretek, sva se sprehodila po sedlu, ter si razgledala okolico. Brana je bila preklemano blizu, toda rinjenje na njo je bilo izven plana, zato sva si raje odpočila noge ter se razgledala na okoli. 

Tja gor na Tursko goro?

Brana

 

Ob 10:00 sva se spustila v dolino, tokrat sem se prvič spuščal brez palic. Šlo je. Ker je bila punca prvič v hribih, sva se spuščala nekoliko z rezervo. Tudi hoja navzdol je posebnost, saj moraš vedeti kam je najbolje stopiti, da ti ne drsi, hkrati pa je prijazno do nožnih mišic. 

V dolino sva prispela v dveh urah, s sendvič pavzo. 

A veš tist, ko noga spet zadiha?

Ostale fotografije:

Slap Rinka in Orlovo gnezdo

Logarska dolina

 

"Specialka" po želji

Vsak, ki je navdušen nad kolesarstvom ali katerim koli drugim športom ima tudi željo po čim večji participaciji. Tako imam tudi jaz, kot ljubitelj kolesarstva, vedno željo po sestavljanju kolesa, izboljševanju, novih delih in podobno. Letos sem si ustvaril priložnost, da sestavim "nižje" proračunsko cestno kolo, z žensko geometrijo. 

V kolikor bi bil varilec, bi seveda poizkusil okvir kolesa izdelati doma (alu, Ti, jeklo), tako pa sem preko spleta (za slabih 300€) naročil aluminijast okvir Ridley Yana s sprednjo alu/carbon vilico. Z osnovnimi obroči, ki so mi ležali 2 leti doma, je to postala dobra osnova za nadaljnje delo in nakupe. 

Nakup ostalih komponent je bil nekoliko težji. Pri izboru grupe sem se odločal med rangom 600-800€, katero bi namestil na svoje kolo, grupo s svojega kolesa pa bi dal na Ridley-a. A ker se zna zgoditi, da bom svoje kolo prej ko slej menjal, je Ridley dobil novo opremo, sicer nižjega ranga (Tiagra 4600). Tu gre za novo različico Tiagre in je primerljiva s staro 105 (5600), tako po obliki kot po teži.

 Želje pri sestavljanju kolesa so bile nore, na srečo pa finance le te želje omejijo. Vseeno pa nisem mogel mimo krmilnega ležaja, za katerega sem vedel, da bo vrhunsko pasal h kolesu. 

KCNC Omega S2

Pri izbiri krmila, krmilne opore in sedežne opore je zmagalo ravnotežje med ceno in težo. Izbral sem Bontragerjeve komponente. Pri izbiri traku za krmilo, pa so me prepričali v svetlo modro in izbira je bila prava. 

Po nakupu vseh komponent samo sestavljanje ni nič kaj zahtevno. Vse sem delal prvič in vse je šlo kot po maslu. Pri grupi sem najprej namestil gonilni ležaj ter gonilko, ki sta takoj spremenila podobo okvirja. Z vsako novo komponento, pa smo bližje novemu dirkalcu.

Vrstni red je bil sledeč:

Bontrager RL-anatomic compact krmilo ter RL krmilna opora

zadnji menjalnik, prednja in zadnja zavora, prednji menjalnik, prestavno-zavorne ročke, bovdni in zajle. Do tu je šlo vse kot po maslu. Največjo težavo pa mi je predstavljala nastavitev prednjega menjalnika. Navkljub nalepki, ki nam nakaže najbolj optimalno montažo menjalnika, sem imel kar nekaj težav s prestavljanjem. Okoli ene ure sem porabil za nastavitev, pa tudi veliko živcev. Na koncu pa le tisto gladko prestavljanje iz malega na veliki zobnik. Veselje. Kolo je bilo bolj kot ne dokončano.



Dan kasneje sem si vzel še čas za zaključke, povil sem krmilo, očistil kolo ter dodal sedež. Teža končnega izdelka ni povsem znana, izgleda pa tako:

Kolo je sedaj povsem dokončano, ima še vse potrebne dodatke kot so pedala, nosilec bidona...

No tista rdeča črta na sedežni opori pa je tudi že v modri barvi.

 

Gor na "Storžek", dol iz Belskega turna

Kar nekaj časa je že preteklo odkar sem bil nazadnje v gorah, zato sem izkoristil dobro vremensko napoved za torek in jo sprva mahnil na Storžek, spustil pa sem se iz Belškega turna. Za vzpon je priporočljiv komplet za samovarovanje, katerega sem zase skompletiral s pomočjo dveh prijateljev, svojega pa sem posodil kolegu, ki se mi je pridružil pri planinarjenju.

Jutranja rutina že dolgo ni več rutina, saj je bilo vstajanje ob 3:40 vse prej kot enostavno, odhod ob 4.00 pa je bil že nekoliko boljši. Izhodišče na Ravenski Kočni sva dosegla nekaj do šeste ure zjutraj, od koder sva jo po Slovenski poti mahnila proti Kranjski koči na Vadinah. Večini je bolj poznano ime Ledine, a tu gre zgolj za olepšanje izvirnega imena Vadine. Na to »komercializacijo« slovenskih gora naju je opozoril domačin, hkrati pa na kratko predstavil dogajanje v gorah pred 100 leti. Žal si tega nisem mogel zapisati, zgodba pa bi precej olepšala ta zapis. Nazaj k opisu poti…

Po Slovenski poti se s pomočjo nekaj jeklenic ter klinov povzpnemo do koče. Med vzponom je sicer priporočljiv komplet za samovarovanje, toda v kolikor nimate težav z višino in niste preveč pogumni, prečenje tega dela ne bi smel biti problem. Vsekakor pa  priporočam čelado.

Po Slovenski

Na Belski turn

Za pot potrebujete slabi dve urci, kolikor sva porabila tudi midva, saj se nama ni nikamor mudilo. Pred kočo naju je pričakalo dekle, katerega sem ime žal pozabil. Pomočnica pri oskrbovanju koče nama je seveda postregla domačo viljamovko, le ta pa ni padla na   prazen želodec. Poleg se je prilegla domača štajerska klobasa in kos krajcarja. Vzela sva si čas in še nekoliko pokramljala pri koči, nato pa nadaljevala pod Skuto čez Jezersko sedlo proti Savinjskim sedlom. V kolikor imate srečo, lahko pri ledeniku opazite gamse, naštela sva jih devet. 

Z Jezerskega sedla se pot odcepi proti Belski Kočni. Le ta je slabše uhojena, zato je potrebno nekoliko bolj pogledati za markacijami, prej kot te pa sva že opazila jeklenice, ki vodijo na Belski turn. Od začetka varovane poti pa do vrha turna nimate veliko, saj se naglo vzpnete. Vsem bi toplo priporočil čelado, saj se hitro sproži kak kamen, pa tudi komplet za samovarovanje ne bo odveč, saj je zdrs garantirano zadnji.

Belski turn (2110 n.m.)

Na vrhu si je potrebno vzeti čas, se nekoliko razgledati proti Skuti, Babi ali pa Mrzli gori, seveda je tudi pogled v dolino Avstrije lep. Skoraj bi pozabil, pri Belskem turnu naj bi šlo za edini kamniško-savinjski vrh, ki je v celoti v Avstriji.

"Pagn" (2108 n.m.)

Spust s Turna je bil kar hiter, zato sva skočila še na 15 min oddaljen »Pagn«, ki je narečna izgovarjava za Pogan. Gre pravzaprav za Ledinski vrh, katerega ime je nastalo na podoben način kot Koča na Ledinah. Pa pustimo ta nova poimenovanja. Zakaj Pogan? Domačini so goro tako poimenovali zato, ker ni vredna boljšega imena, to pa je zaradi njene krušljivosti, katero lahko dobro vidite v kolikor se z Babe vrnete po lažji poti, na Jezersko sedlo.

Ker je bila ura okoli poldneva sva kar povzpešila proti koči, saj sta naju čakala jota in skutin štrudl z rozinam. Oboje fantastično. Seveda s polnim vampom tudi ne moreš takoj naprej, zato sva še nekoliko podebatirala z oskrbnikom koče, nato pa se po Lovski poti spustila proti Gorniškemu centru Davo Karničar. Sonce je ob 13:00 že lepo žgalo, tako da ne pozabite sončne kreme!

Pot sva zaključila pri Davu, v senci s hladnim pivom v roki. 

 Ostale fotografije:

Slovenska pot

Mala malca

 

Pod Skuto

Nepravilen prestop meje

Pravilen prestop meje

Na Belski turn

S turna

 

Belski turn (2110 n.m.)

S turna