sreda, 12. september 2012

Nikar mimo. Plitvička jezera.

Vračanje z morja ob dopoldanskih urah res ni nek užitek, a do kopanja nama ni bilo. Med vožnjo sem študiral, da bom doma okoli poldneva, zato moram nujno nekam zaviti. Ravno takrat pa sem zagledal tablo - Plitvička jezera. Seveda sem šel z avtoceste na izvozu, ki je bil najbližji jezerom, pa še ta je oddaljen 66 kilometrov. Med vožnjo po hrvaškem podeželju sem opazil, da prav nihče ne spoštuje prometnih predpisov, še "nemci" ne. Z dokaj dinamično vožnjo sem mogoče po kakšni uri prispel do ogromnega plačljivega parkirišča (1h - 7kn). Glede na to, da je bil četrtek, neka sredina tedna, sem pričakoval, da bo obiskovalcev bore malo, a temu ni bilo tako. Trlo se jih je. Zaradi plačevanja v kunah, le teh nama je primanjkovalo, sva nekoliko oklevala glede nakupa karte. Seveda imajo poleg menjalnico, pač te malce odrejo.. Tako ali tako ne znajo s turizmom, ne mi ne naši južni sosedi. 
Imejte kune. Vstopnina je 120kn po osebi, za študente 80kn (potrebno dokazilo), s to karto pa si lahko ogledaš celotni park Plitvičkih jezer. Pot, ki si jo zadaš je seveda različno dolga od 2 pa do 8h. Izbrala sva najkrajšo, pa še to podaljšala za slabi dve uri. 
Katero koli pot boste izbrali in je začrtana kot lažja (okoli jezer in slapov), jo lahko prehodite v "šlapah", med tem ko za ostale smeri priporočam nekoliko boljšo obutev (nizke ali visoke pohodniške čevlje). 
Seveda vam ni potrebno hoditi do začetne točke ogledov, do tja vas bodo popeljali neki ex-vojaški tovornjaki znamke MB, ki za seboj vlečejo dva priključka za potnike. Ako želite hoditi v miru, potem spustite vse turiste za kakšnih 5 min naprej, predvsem če želite fotografirati. To bo bolj kot ne misija nemogoče. Samih imen jezer si nisem pisal niti zapomnil, verjetno pa so le ta opisana na njihovi spletni strani.
Pot (E) sva z dekletom pričela na vrhu, enem izmed največjih jezer. Hodite po dvignjeni leseni poti, podestu ali kakor koli že želite. Ko stopate po poti, vse povsod slišite šum vode, saj se jezera prelivajo eno v drugo. Vidite ponikanje vode, potočke in vrsto slapov. Zaradi velike pretočnosti (navkljub sušnemu obdobju) je voda izjemno čista, v ter ob njej pa lahko opazujete različno floro in favno. Sicer ne vem, kdaj se park odpre, toda priporočil bi vam obisk v jutranjih urah ali kasnejših popoldanskih, zaradi sonca, ki s svojimi žarki dodatno obarva okolico. Navkljub temu, da je bilo turistov ogromno, lahko rečem, da so jezera vredna ogleda.

Prilagam vam nekaj fotografij iz poti E:








 








četrtek, 23. avgust 2012

Nikar za vikend

Obljuba dela dolg, zato sva z dekletom odlšla v hribe, sicer lahkotno turo, za katero sem mislil, da bo bolj kot ne turist free, saj imajo le ti marsikaj boljšega za počet. No vikend na Rogli pač ni tak. Že kak teden prej smo imeli debato, da je vse več rekreativcev neglede na vrsto športne aktivnosti - nekoliko bom zašel od glavne teme. Če so pred petimi leti, ko sem kupil cestno kolo, na okoli vozili le rekreativci, ki so dejansko trenirali, ter nekaj upokojencev, ki se ne žele postarati, je danes precej divje. Prav vsi so na cestnih kolesih, se prepelavajo in predvsem šminkirajo - za lažjo predstavo ste se preselili na en odličen blog. Pa ni samo to, število rekreativcev se veča pri teku, planinarjenju, plezanju.. povsod je polno in iskanje miru, ki si ga včasih našel ravno v športu je skoraj da misija nemogoče. Na srečo so še kraji v gorah, ki niso tako zelo "in".

No, dekle sem hotel popeljati z Rogle na Jezerski vrh, cca 3h hoda. O gneči se mi pravzaprav ne ljubi pisati, saj sem se spotaknil ob vsakega mimoidočega. Pot je dokaj položna, ob sprehodu skozi gozd imamo malce dinamičen teren, a nič, kjer bi glodali kolena. Dobro shojena, mehka pot nas vodi čez nekaj potočkov, po široki pešpoti do križišča, kjer se lahko odločimo za Lovrenška jezera - 5 min hoje ali Jezerski vrh ter ostale zanimivosti na Pohorju. Seveda sva si šla ogledat Lovrenška jezera, ki za marsikoga niso nič posebnega, pa vseeno očarajo.

Z razglednega stolpa sicer nimamo pogleda na sama jezera, se pa vidi "polje" nizkih borovcev, ki so zasidrani v pohorski šoti. Da ne potacamo vsega in v bolj vlažnih dneh ne pogreznemo do kolen v zemljo, se po macesnovih plohih sprehodimo do jezer.


Seveda bi lahko izbiral tudi kak drug kot za fotografijo, a ker večina sprehajalcev zaide iz poti vse na okoli, je bilo to najbolje kar sem lahko tisti čas naredil. Res me moti, ko se taca povsod na okoli, še bolj pa me zmotijo komentarji: "A za tole sem hodil eno uro in pol". 
No, ker lahko gladko preslišim vse ostalo, sem to tudi naredil. Na žalost nisva odšla še na Jezerski vrh, saj naju je malce priganjal čas, malo težav pa so naredili žulji in se mi je zdelo nesmiselno rinit nekam, kjer ne bi užival.



Avtocesta z Rogle

Le poiskati je potrebno

V kolikor odštejem študentsko prehranjevanje v gostilnah.. no bolj kot to so menze, z zelo slabo hrano, bolj po redko zahajam v gostilne, seveda če niso pobudniki kakšni gurmani. Nad hrano sem bil že navdušen na primer v gostilni - Pension Jelen, prav tako v Zajčji Dobravi. Seveda bi bilo lepo, če bi dokumentiral vsako izmed gostilen, ki jih obiščem, toda s seboj ne vlačim vedno fotoaparata. 
Tokrat sem si zamislil malce bolj staromoden obisk, tako sva z dekletom v oldtimerju odpeljala v Dolenjske Toplice, kjer sem našel gostilno - Oštarija. Nekoliko nerodno mi je bilo fotografirati "oštarijo", saj si lahko vsak misli svoje, zato bom bolj kot ne opisal. Parkirišče je nekoliko odmaknjeno oz. skrito za občino, kar ne predstavlja nobenih težav, če le ne bi pot vodila mimo dostave za kuhinjo. Če smo pedantni, nas to lahko nekoliko zmoti, toda nič grdega ni za videti. Skozi stara železna vrtna vrata vstopimo na vrt, ki ga z ene strani obdaja pročelje oštarije, z druge pa kamnita škarpa, preraščena z zelenjem. Sama oštarija se nahaja v stari stavbi, kar doda nek svoj čar, predvsem s stropi, stenami, ter opremo.

Ob vstopu naju je natakar pospremil do mize, nama ponudil karte, nato pa ga nekaj časa ni bilo. Toda to je popolnoma upravičeno, glede na število strank. Po naročilu sva bila hitro postrežena s pijačo, za presenečenje pa nama je postregel še z borovnicami, malino ter koščki sira. Ta majhna pozornost je v trenutku izničila kakršno koli grajo glede postrežbe.



Do prihoda glavne jedi ni trajalo predolgo, tako ali tako pa sem imel sogovornico, s katero sva o marsičem pokramljala. Natakar je prišel do mize z kuharjem, ki nama je postregel glavno jed - ramsteak s popečeno domačo slanino v poprovi omaki, kot priloga pa pražen krompir - to se mi je dopadlo, da vidim kdo mi je pravzaprav pripravil kosilo. Seveda se ob ramseaku prileže še vidno, tokrat sva si privoščila odprto vino s primorske, Refoško. 


Če želite pojesti nekaj okusnega in vam Dolenjske Toplice niso predaleč, potem priporočam Oštarijo.

Cena? Glede na naročeno povsem normalna in konkurenčna ostalim ponudnikom.

  

petek, 3. avgust 2012

Ob mesečini

Po nekaj dnevih razmišljanja in pisanja diplomskega dela, sem kar močno potreboval sprostitev. Tako sem se v torek spomnil - hribi! Hribi ob mesečini. Sicer sem v torek sredo imel še precej živciranja, a sem si vse organiziral, pridremal za eno uro, ter se ob polnoči basal v avto. Okoli ene ure na sredino četrtkovo jutro sem v ljubljani pobral še sopotnico, s katero sva bila ob pol drugi uri ob vznožju Storžiča - v Bašlju.  Dvajset do druge sva se napotila v temo gozda, kjer so naju spremljale žabe, šumeč potok ter občasno sij meseca. Zahvaljujoč našemu tamlademu, nama je ob poti delal svetlobo pravi mali reflektor - nukeproof. Pot je bila ista kot pred letom dni Pozna odločitev, zgodnja uživancija, tempo pa kar oster. Nekje sredi gozda je na reflektorju pričela utripati luč za baterijo, zato je bil najin korak še nekoliko hitrejši. Okoli pol četrte zjutraj sva prispela do Koče na Kališču, oba prepotena navkljub temu, da je bilo zgoraj le fantovsko sonce. Po malici sva kaj kmalu krenila proti Storžiču, saj nisva vedela kdaj točno bo vzšlo sonce. Po nekoliko lažjem ravnem delu, se pot nato strmo vzpne, pa če tudi le to vidite zgolj nekaj metrov. Ker so naju spremljali zgolj borovci, nama je večino poti osvetljeval mesec, na trenutke pa tudi svetilka, saj se markacije niso videle najbolje. Po uri in petnajst sva prispela na vrh (5:10). Moram priznati, da je bil to eden izmed najtežjih vzponov do sedaj, saj me poprej niso nikoli bolele noge. Kaj je botrovalo k temu, pa ne vem. Sklepam, da slaba prehrana tekom zadnjega dneva. 

No, sva ga ujela? Seveda sva ga. Fantastično je bilo. Na horizontu vidite gore, katerih ozadje postaja čedalje bolj oranžno, nato rumeno... kmalu se okoli vas dani, postaja svetlo. Tisto oranžno ozadje izgine, je dan a brez sonca. Po približno 10 minutah pa se je za gorami ponovno pokazala oranžna svetloba. Fantastično! Kmalu se je pričelo kazati tudi sonce, ki se je v nekaj minutah "razkomotil" nad vršace ter nas oranžno obarval.
Hlad je hitro popustil, stopnja sproščanja - 100%


Po malici sva se počasi začela spuščati, pred nama je bil cel dan! 
Ob koči sva si naredila daljšo pavzo s poležavanjem.. prijalo je, saj sva imela oba že 24ur brez pravega spanca. Po malici sva odšla v dolino, ob poti pa srečala ogromno pohodnikov, kar malce preveč za sredi tedna. 
V dolini pred kočo je izginil še tisti sendvič, ki je ostal. Noge sva za nekaj sekund ohladila v ledenem potoku Belica ter si privoščila še nekoliko posedanja.

Zapis je nekoliko drugačen, a mi je vseeno, saj sem jaz videl sončni vzhod, ko je večina še spala :D


Prešernov plac ob mesečini
Proti ostalim kamniško-savinjskim


Družba je posrala vse na okoli
Oranžne barve izginjajo







Dvignil se bo
NLP iz vzhoda












Sexi









Tisti moment najbolj sexi planinec.
Nato so prišli drugi.


Tudi ona je očarana nad sončnim vzhodom















ps. Prigoda za konec: Srečala sva dva planinca, ki sta se pričela vzpenjati. Po pogovoru sva izvedela, da je oskrbnica koče slišala dva lovca ponoči, ko sta šla mimo. Spraševala sva se, le kje sta šla, da ju nisva slišala.
Nekaj minut kasneje pri koči.
Skozi okno oskrbnica: Dobro jutro!
Ponoči sexi planinec: Dober dan.
O: Saj je res že dan.
P: Ste že zgodaj vstali?
O: Pol 6ih, pa vidva? 
P: Ob pol 4 sva šla tot mimo.
O: Sta štartala spodaj.
P: Ne, tod mimo sva šla, na Storžič lovit sonce.
Od presenečenja sem mislil, da bo padla skozi okno. 
Pohvalila naju je,.. a menim da si je mislila, da sva malce zmešana. Verjetno naju je tudi zamešala za lovca :D

četrtek, 19. julij 2012

Šel na Mrzlo, pa mi je bilo vroče

Slab teden dni nazaj sem prejel e-pošto, češ pozdravljen, neka gospodična išče družbo za hribe - Mrzlo goro - pa jo kontaktiraj. Zahvaljujoč socialnim "omrežjem" sem kaj hitro preveril, kdo bi si želel družbe v hribih. Za slednje mi ni potrebno 2x reč, tako sva se z Nino dogovorila, da bo sreda dan za planinarjenje. Nekoliko težav je bilo pri določitvi izhodišča, toda s svojo trmo sem malce po ovinkih dosegel, da sva startala iz Jezerskega. Čas je bil kot ponavadi ob 6:00 iz izhodišča, smer Koča na Ledinah.
Tokrat sva se povzpela po Slovenski poti namesto skozi Žrelo. Sama pot do koče ni preveč zahtevna, do Slovenske poti, kjer so nam pomoč klini ter pletenica - zajla. Seveda sva si na tem mestu oba namestila samovarovalni komplet ter čelado. Ali se to res potrebuje na tem delu pa je stvar posameznika, midva sva, če ne drugega, povadila vpenjanje.
 Očitno oba z Nino delujeva bolj dizelaško, tako sva do koče porabila kar dve uri. Bila sva prva, po kakih petih minutah sedenja in pogovora pa naju je zaslišal še oskrbnik koče ter prihitel ven s ponudbo, ki je nisva mogla zavrniti. 0,5! Za zdravje je seveda v nekoliko hladnejšem dopoldnevu potrebno poskrbeti. Malica in pogovor z oskrbnikom je trajal kakšnih 30 minut, nato pa sva se napotila proti Mrzli gori. 

Skuta, Dolgi hrbet, ledenik pod Skuto
Slovenska pot
To, da je oskrbnik vedno dobre volje in za "šale" sva videla takoj, še posebaj je v spominu ostala izjava: "Saj tam pod Mrzlo goro pa imata travnik kjer malce poležita". Ravno sva krenila, ko je za nama zaklical, pa le pridita nazaj, vaju pričakam z viljamovko. Od Koče na Ledinah gremo proti Savinjskem sedlu ter se spustimo proti Okrešlju. Sama pot je zelo lahka, sprehajalna. 
Spust proti Okrešlju
Ravno pred odcepom za Mrzlo goro sva srečala šest planincev, od tega so se trije že vračali iz Mrzle gore. Pot se nato strmo vzpne! V opisu hribi.net vam lepo piše, da je pot krušljiva ter slabo zavarovana. Na delu, ko pohodniške palice pospravimo, ter preidemo v 4x4 pogon je "nevarejši" del varovan z zajlo ter klini, toda bolj ko se dvigujemo, manj je klinov in zajel, na določenih mestih pa se z veseljem spomniš plezalnih tehnik.
V kolikor so imeli sosednji vrhovi (vse štiri Rinke, s Skuto ter Grintavcem) megleno, pa se je pri nama ves čas kazalo modro nebo. Seveda, je občasen veter poskrbel za to, da sem se pozabil mazati s sončno kremo, a nič zato. Malce barve ne škodi. 
Pot proti vrhu izgleda nekako takole:

S fotografijo se nisem preveč ukvarjal, saj je bilo dokaj strmo ter krušljivo. Prav tako me je sam fotoaparat bolj kot ne oviral, vsakič, ko je butnil ob skalo pa sem slišal cingljati evre. 
Naj nadaljujem? Seveda.
Naprej je šlo tako, da je bila Nina na vseh štirih, jaz pa od odzadaj, prepoten. Seveda, pot je bila še naprej strma. Med vzponim imaš občutek, da si sedaj pa že čisto blizu vrha in nič kolikokrat te občutek vara, saj se moraš vedno za nekaj metrov spustiti ter ponovno vzpeti. No, na vrh Mrzle gore (naglas na e) sva stopila ob 11:30, tri ure hoje od koče.
Ne vem, čemu se kremžim na skupni fotki, očitno ne želim biti preveč sexi, saj bi mogoče v gorah postala gneča. Zavedati se moramo, da v primeru zahtevnega vzpona sledi še nekoliko bolj zahteven spust. No razen obračanja proti steni od stene ni nič posebnega, seveda pa je potrebno biti pazljiv. Ostali del poti proti koči sva si popestrila s slovničnim izražanjem. Seveda je bilo kar nekaj smeha na ta račun, pa tudi dve in pol urna pot je bila precej krajša. V dolino sva prispela ob četrti popoldan, skupno približno 8,5 ure hoda. Hladno pivo naju je pričakalo pri Gorniškem centru Davo Karničar, to pa je pogled nazaj.



Ostale fotografije:

Na Jezerskem sedlu




Pogled proti Savinjskem sedlu

Na vrhu Mrzle gore - a bejž?!

nedelja, 1. julij 2012

V prvo ni imela nič proti. Baba.



Za hribe sem se zagreval že od začetka lepega vremena letos, toda pogoji niti čas niso dovoljevali, da bi se povzpel na kakšen vrh. Zadnji mesec, pa je bilo časa na pretek, a nikoli prave družbe, vse dokler se ni s tujine vrnila Teja. Slišala sva se v sredo in takoj je bila za, tako sva določila soboto za hribovsko. Izhodišče, goro in vse sem prepustil Teji, saj je s seboj želela peljati povsem neizkušenega Austina iz ZDA. Da gre za človeka, ki je prvič v gorah, pa sem se zavedel šele ob vznožju v soboto (startali smo ob 6:20). Teja, ker vem, da tudi ti bereš, sem bil kar presenečen, ko sem te videl v supergah, toda večina tudi teče v gore tako da je bilo upravičeno. 
Skoraj bi pozabil, namenili smo se na Veliko Babo, izhodišče Jezersko, smer skozi žrelo do Kranjske koče, čez Jezersko sedlo na Babo. V kolikor smo prebrali opis poti na hribi.net, ne moremo zgrešiti poti, ki gre med obema žičnicama. Gre za dokaj lahko pot vse do vstopa v Žrelo (precej veliko melišče) Tu na kamnu piše levo za Slovensko, desno za Žrelo. Ker nisem bil prepričan o Slovenski poti, smo šli po načrtovani – skozi Žrelo. Markacij je zelo malo, zato zgolj sledimo poti po melišču, bolj kot ne pa gremo na pamet do markacije, ki jo vidimo zelo daleč – na vstopu v del s klini in jeklenico.  Hoja po melišču je vedno napor, zato se mi je Austin v sicer rubustnih nizkih čevljih na trenutke kar malce zasmilil, saj se je precej ukopaval.
Pred Žrelom / Before Žrelo
Pogled z Žrela / View from Žrelo










Bolj ko se približujemo steni, bolj strm postaja teren, tako sem skušal Austina voditi po najboljšem možnem, ter mu razložiti najlažji način za hojo po tovrstnem terenu. Za Tejo me ni skrbelo, saj je že bila v hribih.
Pred vstopom v varovani del prečimo tudi zaplato ledu, kjer nas hlad prijetno osveži. 

Austin v akciji / Austin in action
Austin in Teja v Žrelu / Austin and Teja in Žrelo
Varovani del ni zahteven, je pa nekoliko krušljiv, zato priporočam čelade. S seboj sem vzel dve in komplet za samovarovanje. Že pred odhodom od doma sem se odločil, da komplet dobi Austin ne glede na to, koliko je varovana pot zahtevna. Ob nameščanju pasu in vozlanju osmice se že dolgo nisem toliko zamudil, je pa res, da vse vedno delam na sebi. No, naj nadaljujem. Eno čelado sem namenil Teji, eno pa seveda sebi. Med tem, ko je Teja kar poletela do vrha, pa sva si z Austinom vzela čas ter šla počasi, saj je bilo to zanj vse na novo. Strahu pred višino ni imel in vzpenjal se je odlično, edino težavo mu je delalo varovalo na vponki.


Takoj po Žrelu / After Žrelo
Pri koči / At the cottage
 Ker sta si Teja in Austin še malce ogledovala okolico, sem jo jaz prasnil do Kranjske koče na Ledinah, ki je oddaljena cca. 2 min od Žrela. Do tu smo potrebovali slabe 3h kar je povsem razumljivo. Pri koči kaj hitro pokramljal z enim od upraviteljev koče, ter naročil 3 viljamovke. Srčno flaško sem namreč pozabil doma, nekako tradicionalno pa je, da se v hribih srkne enega za zdravje. Po fotografiranju okolice smo naredili tudi krajšo pavzo 30min, seveda ne morem s svoje kože, na plano sem privlekel miniaturno dilco, pol hlebca polnozrnatega kruha in divjačinsko klobaso. Upam, da je bila to pika na i pri tradiciji slovenskih planincev. Če ne drugega je priletela pohvala od upravitelja koče – to je taprav dedc.

Od koče vodita na Veliko Babo dve poti, levo gremo za via ferrata, desno pa proti Jezerskemu sedlu in Okrešlju. Pot je zelo lepa in nezahtevna, edina težava je, da ni sence. Sploh pa na dan, ko nas je sonce pošteno grelo. V kolikor želimo pobližje ogledati ledenik pod Skuto, si pot podaljšamo za cca. 10 min, lahko pa ga opazujemo od daleč in sanjamo o prijetnem hladu, med tem, ko po vročem soncu nadaljujemo proti vrhu sedla, ki meji z Avstrijo.
Po nekaj minutah hoje smo prišli do table Ledinski vrh – naravnost, V. Baba desno. Ker se je potrebno za dostop do vznožja Babe (avstrijska pot) spustiti po dokaj zahtevnem melišču, smo se skupaj odločili, da bi bilo to žal malce prezahtevno za Austina, verjetno tudi za Tejo v supergah :P (ja še enkrat sem rekel), tako smo odšli na Ledinski vrh, ki je od V. Babe nižji za cca. 100m, pot pa veliko enostavnejša. 



Happy campers at Ledinski vrh
summit (2108m)
Velika Baba (2127m)
Seveda je moje oko z Ledinskega vrha stalno zahajalo k Babi, kar je opazila tudi Teja. Z Austinom sta se dogovorila, da me počakata pri koči, jaz pa naj planem še na Babo, edino, ki že v prvo ni imela nič proti. Seveda sem se odpravil takoj, med potjo pa naletel še na dva starejša planinca iz Rogaške, s katerim sem nadaljeval pot na Babo. Seveda po nekaj besedah smo ugotovili, kako majhna je Slovenija in našli skupnega znanca iz dolenjske. Debata je tekla o tem in onem in kaj kmalu smo bili na Babi. (11:45)


Seveda sem moral izgledati precej debilno s tem štemplom na čelu, ki sem si ga dal na Ledinskem vrhu, še bolj debilno pa, ko sem se oštempljal še na Babi – to moram nehat!!
Po manjšem vnosu kalorij, smo odšli nazaj. Za povratek me je zelo mikala via ferrata, toda ker sem šel sam, sem se odločil, da jo tokrat izpustim – nekako mi je spust veliko težji kot vzpon. Je bilo pametno, ne vem.. toda prilik za ferrate bo še dovolj. Potem, ko sta Radgončana zavila proti Okrešlju, pa sem se jaz zapodil proti koči na Ledinah. S kolen se je kadilo ob prihodu.
Očitno Austinu in Teji ni bilo dolgčas v tej dobri uri, ko me ni bilo, saj sta bila oba dobre volje. Posedel sem za 10 min, se osvežil z vodo ob koči, nato pa smo se spustili do avta po Lovski poti. 

  V dolini sva si z Austinom privoščila še hladno pivo, Teja pa se je le temu upirala, razumljivo, saj nas je vozila. 



Sezuti čevlji in sproščanje v sandalih 15:30.
Upam, da je bila to za Austina lepa izkušnja v slovenskih gorah, ter nova zgodba, katero bo lahko zaupal prijateljem v Texasu. Hvala Teji, za prevoz.

SUM:
Austin, if I sum above written Slovenian words, I`m mainly talking about what we saw and how was the way to the summit. I usually nagging about this or that and I didn’t skip it now, but not about you, for the first time in the mountains you were excellent. I hope it was a beautiful experience for you in which you have enjoyed.



Pogled dol Žrelo / Look to the bottom of Žrelo
Jezersko sedlo

Ledenik pod Skuto / Glacier under Skuta




via ferrata na Babo / via ferrata on Baba