Kamniško sedlo (1903 n.m)

Vzpon na Belski turn je v meni ponovno prebudil željo po hribih, tako sem za torek (23.7), pripravljal nov vzpon. Tokrat nekoliko lažji vzpon na Kamniško sedlo, s sabo pa sem povabil punco. Skoraj eno leto sem ji obljubljal hribe, sedaj pa se je ponudila priložnost. 

Na izbor vzpona je vplival prijatelj, ki mi je rekel: "Pel jo na Kamniško sedlo, pa v izi! Da ne boš noru gor". Sledili so hribi.net, izbor izhodišča ter povabilo punci, da se mi pridruži. 

 

Za izhodišče sem izbral Kamniško Bistrico, bolj točno Jermance. Po prebujanju ob četrti uri v jutro, kavi s petrola ter umirjeni vožnji do Bistrice, se je začela moja živčnost ter tečnost. Parkiranje avtomobila je možno pri Domu v Kamniški Bistrici, ali pa nekaj kilometrov višje na Jermancah (če jih najdete). Odločil sem se za slednje in po kakšne pol ure iskanja izhodišča tako peš, kot z avtomobilom, sem bil že povsem besen. Nazadnje sem avto zapeljal do Doma v Kamniški, od kjer sva se peš podala po označeni poti proti Kamniškem sedlu. Hojo sva si s tem podaljšala za približno eno uro, toda če pomislim, sva ravno zaradi hoje odšla v hribe.

Start je bil v njenem tempu, saj je šla naprej. Sicer ne vem, kaj je bilo narobe, toda prvič od kar hodim v hribe me je klanec do Pastircev na 1400 n.m. povsem sesu. Pa ne po moči, toda s potenjem. Navkljub tehničnim oblačilom sem bil popolnoma premočen. Res pa je, da sva bila pri Pastircih v dobri uri in pol, kar je bil za moje pojme dober tempo. 

 Po nekaj sto metrih se nama je odpru pogled čez dolino na Pastircih, pogled na Brano (2253), Planjavo (2396) ter na najin cilj, sedlo (1903). Do vrha sva imela še kakšno uro hoda cik-cak, na najino srečo po senci Planjave. 

V kolikor sem mislil, da bo vzpon zelo enostaven, sem se nekoliko zmotil, saj se nekajkrat pot strmo vzpne. Lahko trdim, da je težavnost označena na hribi.net nerealna. Vzpon do Kranjske koče na Vadinah je precej enostavnejši ter časovno krajši, a označen kot zahtevnejši.

Pogled nazaj na "Pastirce"

2:30 hoda, koča, klopce, 1864 n.m. 

Za razliko od tedna poprej, je bilo pri tej koči ob deveti dopoldan precej planincev. Tokrat nisem presenetil z domačo klobaso, saj sem doma naredil sendviče. A ker tradicija ostaja, sem želel žganico. Razočaranje!! Potem, ko oskrbnika kar ni bilo s koče, sem ga šel poiskat. Visel je ob šanku kot pozabljen. Vredu, si rečem.. ter ga povprašam po viljamovki. 

Oskrbnik: Ammm, ja žganje s hruškam in jabolki...
Jaz: Navadn šnopc pol?

O: Ammm, jaa.. šnopc. 

Jaz: Še kaj druzga od žganja?
O: Amm, nekaj namočenega..

J: Kaj priporočaš?
O: Jaaa, jaz žganja pa ne pijem. Pivo.
J (sam pri sebi): Kdo je tebe tlele gor dau... (na glas): Coca Colo.

Tako razočaran že dolgo nisem bil, če kaj, potem mora met dec (oskrbnik) v hrbih eno dobro žganico prot bacilom, vsaj en vic na zalogi ter biti malo "kurbirja". 

Moja tradicija je bila tako zamajana. Ker sva imela časa na pretek, sva se sprehodila po sedlu, ter si razgledala okolico. Brana je bila preklemano blizu, toda rinjenje na njo je bilo izven plana, zato sva si raje odpočila noge ter se razgledala na okoli. 

Tja gor na Tursko goro?

Brana

 

Ob 10:00 sva se spustila v dolino, tokrat sem se prvič spuščal brez palic. Šlo je. Ker je bila punca prvič v hribih, sva se spuščala nekoliko z rezervo. Tudi hoja navzdol je posebnost, saj moraš vedeti kam je najbolje stopiti, da ti ne drsi, hkrati pa je prijazno do nožnih mišic. 

V dolino sva prispela v dveh urah, s sendvič pavzo. 

A veš tist, ko noga spet zadiha?

Ostale fotografije:

Slap Rinka in Orlovo gnezdo

Logarska dolina

 

"Specialka" po želji

Vsak, ki je navdušen nad kolesarstvom ali katerim koli drugim športom ima tudi željo po čim večji participaciji. Tako imam tudi jaz, kot ljubitelj kolesarstva, vedno željo po sestavljanju kolesa, izboljševanju, novih delih in podobno. Letos sem si ustvaril priložnost, da sestavim "nižje" proračunsko cestno kolo, z žensko geometrijo. 

V kolikor bi bil varilec, bi seveda poizkusil okvir kolesa izdelati doma (alu, Ti, jeklo), tako pa sem preko spleta (za slabih 300€) naročil aluminijast okvir Ridley Yana s sprednjo alu/carbon vilico. Z osnovnimi obroči, ki so mi ležali 2 leti doma, je to postala dobra osnova za nadaljnje delo in nakupe. 

Nakup ostalih komponent je bil nekoliko težji. Pri izboru grupe sem se odločal med rangom 600-800€, katero bi namestil na svoje kolo, grupo s svojega kolesa pa bi dal na Ridley-a. A ker se zna zgoditi, da bom svoje kolo prej ko slej menjal, je Ridley dobil novo opremo, sicer nižjega ranga (Tiagra 4600). Tu gre za novo različico Tiagre in je primerljiva s staro 105 (5600), tako po obliki kot po teži.

 Želje pri sestavljanju kolesa so bile nore, na srečo pa finance le te želje omejijo. Vseeno pa nisem mogel mimo krmilnega ležaja, za katerega sem vedel, da bo vrhunsko pasal h kolesu. 

KCNC Omega S2

Pri izbiri krmila, krmilne opore in sedežne opore je zmagalo ravnotežje med ceno in težo. Izbral sem Bontragerjeve komponente. Pri izbiri traku za krmilo, pa so me prepričali v svetlo modro in izbira je bila prava. 

Po nakupu vseh komponent samo sestavljanje ni nič kaj zahtevno. Vse sem delal prvič in vse je šlo kot po maslu. Pri grupi sem najprej namestil gonilni ležaj ter gonilko, ki sta takoj spremenila podobo okvirja. Z vsako novo komponento, pa smo bližje novemu dirkalcu.

Vrstni red je bil sledeč:

Bontrager RL-anatomic compact krmilo ter RL krmilna opora

zadnji menjalnik, prednja in zadnja zavora, prednji menjalnik, prestavno-zavorne ročke, bovdni in zajle. Do tu je šlo vse kot po maslu. Največjo težavo pa mi je predstavljala nastavitev prednjega menjalnika. Navkljub nalepki, ki nam nakaže najbolj optimalno montažo menjalnika, sem imel kar nekaj težav s prestavljanjem. Okoli ene ure sem porabil za nastavitev, pa tudi veliko živcev. Na koncu pa le tisto gladko prestavljanje iz malega na veliki zobnik. Veselje. Kolo je bilo bolj kot ne dokončano.



Dan kasneje sem si vzel še čas za zaključke, povil sem krmilo, očistil kolo ter dodal sedež. Teža končnega izdelka ni povsem znana, izgleda pa tako:

Kolo je sedaj povsem dokončano, ima še vse potrebne dodatke kot so pedala, nosilec bidona...

No tista rdeča črta na sedežni opori pa je tudi že v modri barvi.

 

Gor na "Storžek", dol iz Belskega turna

Kar nekaj časa je že preteklo odkar sem bil nazadnje v gorah, zato sem izkoristil dobro vremensko napoved za torek in jo sprva mahnil na Storžek, spustil pa sem se iz Belškega turna. Za vzpon je priporočljiv komplet za samovarovanje, katerega sem zase skompletiral s pomočjo dveh prijateljev, svojega pa sem posodil kolegu, ki se mi je pridružil pri planinarjenju.

Jutranja rutina že dolgo ni več rutina, saj je bilo vstajanje ob 3:40 vse prej kot enostavno, odhod ob 4.00 pa je bil že nekoliko boljši. Izhodišče na Ravenski Kočni sva dosegla nekaj do šeste ure zjutraj, od koder sva jo po Slovenski poti mahnila proti Kranjski koči na Vadinah. Večini je bolj poznano ime Ledine, a tu gre zgolj za olepšanje izvirnega imena Vadine. Na to »komercializacijo« slovenskih gora naju je opozoril domačin, hkrati pa na kratko predstavil dogajanje v gorah pred 100 leti. Žal si tega nisem mogel zapisati, zgodba pa bi precej olepšala ta zapis. Nazaj k opisu poti…

Po Slovenski poti se s pomočjo nekaj jeklenic ter klinov povzpnemo do koče. Med vzponom je sicer priporočljiv komplet za samovarovanje, toda v kolikor nimate težav z višino in niste preveč pogumni, prečenje tega dela ne bi smel biti problem. Vsekakor pa  priporočam čelado.

Po Slovenski

Na Belski turn

Za pot potrebujete slabi dve urci, kolikor sva porabila tudi midva, saj se nama ni nikamor mudilo. Pred kočo naju je pričakalo dekle, katerega sem ime žal pozabil. Pomočnica pri oskrbovanju koče nama je seveda postregla domačo viljamovko, le ta pa ni padla na   prazen želodec. Poleg se je prilegla domača štajerska klobasa in kos krajcarja. Vzela sva si čas in še nekoliko pokramljala pri koči, nato pa nadaljevala pod Skuto čez Jezersko sedlo proti Savinjskim sedlom. V kolikor imate srečo, lahko pri ledeniku opazite gamse, naštela sva jih devet. 

Z Jezerskega sedla se pot odcepi proti Belski Kočni. Le ta je slabše uhojena, zato je potrebno nekoliko bolj pogledati za markacijami, prej kot te pa sva že opazila jeklenice, ki vodijo na Belski turn. Od začetka varovane poti pa do vrha turna nimate veliko, saj se naglo vzpnete. Vsem bi toplo priporočil čelado, saj se hitro sproži kak kamen, pa tudi komplet za samovarovanje ne bo odveč, saj je zdrs garantirano zadnji.

Belski turn (2110 n.m.)

Na vrhu si je potrebno vzeti čas, se nekoliko razgledati proti Skuti, Babi ali pa Mrzli gori, seveda je tudi pogled v dolino Avstrije lep. Skoraj bi pozabil, pri Belskem turnu naj bi šlo za edini kamniško-savinjski vrh, ki je v celoti v Avstriji.

"Pagn" (2108 n.m.)

Spust s Turna je bil kar hiter, zato sva skočila še na 15 min oddaljen »Pagn«, ki je narečna izgovarjava za Pogan. Gre pravzaprav za Ledinski vrh, katerega ime je nastalo na podoben način kot Koča na Ledinah. Pa pustimo ta nova poimenovanja. Zakaj Pogan? Domačini so goro tako poimenovali zato, ker ni vredna boljšega imena, to pa je zaradi njene krušljivosti, katero lahko dobro vidite v kolikor se z Babe vrnete po lažji poti, na Jezersko sedlo.

Ker je bila ura okoli poldneva sva kar povzpešila proti koči, saj sta naju čakala jota in skutin štrudl z rozinam. Oboje fantastično. Seveda s polnim vampom tudi ne moreš takoj naprej, zato sva še nekoliko podebatirala z oskrbnikom koče, nato pa se po Lovski poti spustila proti Gorniškemu centru Davo Karničar. Sonce je ob 13:00 že lepo žgalo, tako da ne pozabite sončne kreme!

Pot sva zaključila pri Davu, v senci s hladnim pivom v roki. 

 Ostale fotografije:

Slovenska pot

Mala malca

 

Pod Skuto

Nepravilen prestop meje

Pravilen prestop meje

Na Belski turn

S turna

 

Belski turn (2110 n.m.)

S turna