Nikar za vikend

Obljuba dela dolg, zato sva z dekletom odlšla v hribe, sicer lahkotno turo, za katero sem mislil, da bo bolj kot ne turist free, saj imajo le ti marsikaj boljšega za počet. No vikend na Rogli pač ni tak. Že kak teden prej smo imeli debato, da je vse več rekreativcev neglede na vrsto športne aktivnosti - nekoliko bom zašel od glavne teme. Če so pred petimi leti, ko sem kupil cestno kolo, na okoli vozili le rekreativci, ki so dejansko trenirali, ter nekaj upokojencev, ki se ne žele postarati, je danes precej divje. Prav vsi so na cestnih kolesih, se prepelavajo in predvsem šminkirajo - za lažjo predstavo ste se preselili na en odličen blog. Pa ni samo to, število rekreativcev se veča pri teku, planinarjenju, plezanju.. povsod je polno in iskanje miru, ki si ga včasih našel ravno v športu je skoraj da misija nemogoče. Na srečo so še kraji v gorah, ki niso tako zelo "in".

No, dekle sem hotel popeljati z Rogle na Jezerski vrh, cca 3h hoda. O gneči se mi pravzaprav ne ljubi pisati, saj sem se spotaknil ob vsakega mimoidočega. Pot je dokaj položna, ob sprehodu skozi gozd imamo malce dinamičen teren, a nič, kjer bi glodali kolena. Dobro shojena, mehka pot nas vodi čez nekaj potočkov, po široki pešpoti do križišča, kjer se lahko odločimo za Lovrenška jezera - 5 min hoje ali Jezerski vrh ter ostale zanimivosti na Pohorju. Seveda sva si šla ogledat Lovrenška jezera, ki za marsikoga niso nič posebnega, pa vseeno očarajo.

Z razglednega stolpa sicer nimamo pogleda na sama jezera, se pa vidi "polje" nizkih borovcev, ki so zasidrani v pohorski šoti. Da ne potacamo vsega in v bolj vlažnih dneh ne pogreznemo do kolen v zemljo, se po macesnovih plohih sprehodimo do jezer.

Seveda bi lahko izbiral tudi kak drug kot za fotografijo, a ker večina sprehajalcev zaide iz poti vse na okoli, je bilo to najbolje kar sem lahko tisti čas naredil. Res me moti, ko se taca povsod na okoli, še bolj pa me zmotijo komentarji: "A za tole sem hodil eno uro in pol". 

No, ker lahko gladko preslišim vse ostalo, sem to tudi naredil. Na žalost nisva odšla še na Jezerski vrh, saj naju je malce priganjal čas, malo težav pa so naredili žulji in se mi je zdelo nesmiselno rinit nekam, kjer ne bi užival.

Avtocesta z Rogle

Le poiskati je potrebno

V kolikor odštejem študentsko prehranjevanje v gostilnah.. no bolj kot to so menze, z zelo slabo hrano, bolj po redko zahajam v gostilne, seveda če niso pobudniki kakšni gurmani. Nad hrano sem bil že navdušen na primer v gostilni - Pension Jelen, prav tako v Zajčji Dobravi. Seveda bi bilo lepo, če bi dokumentiral vsako izmed gostilen, ki jih obiščem, toda s seboj ne vlačim vedno fotoaparata. 

Tokrat sem si zamislil malce bolj staromoden obisk, tako sva z dekletom v oldtimerju odpeljala v Dolenjske Toplice, kjer sem našel gostilno - Oštarija. Nekoliko nerodno mi je bilo fotografirati "oštarijo", saj si lahko vsak misli svoje, zato bom bolj kot ne opisal. Parkirišče je nekoliko odmaknjeno oz. skrito za občino, kar ne predstavlja nobenih težav, če le ne bi pot vodila mimo dostave za kuhinjo. Če smo pedantni, nas to lahko nekoliko zmoti, toda nič grdega ni za videti. Skozi stara železna vrtna vrata vstopimo na vrt, ki ga z ene strani obdaja pročelje oštarije, z druge pa kamnita škarpa, preraščena z zelenjem. Sama oštarija se nahaja v stari stavbi, kar doda nek svoj čar, predvsem s stropi, stenami, ter opremo.

Ob vstopu naju je natakar pospremil do mize, nama ponudil karte, nato pa ga nekaj časa ni bilo. Toda to je popolnoma upravičeno, glede na število strank. Po naročilu sva bila hitro postrežena s pijačo, za presenečenje pa nama je postregel še z borovnicami, malino ter koščki sira. Ta majhna pozornost je v trenutku izničila kakršno koli grajo glede postrežbe.

Do prihoda glavne jedi ni trajalo predolgo, tako ali tako pa sem imel sogovornico, s katero sva o marsičem pokramljala. Natakar je prišel do mize z kuharjem, ki nama je postregel glavno jed - ramsteak s popečeno domačo slanino v poprovi omaki, kot priloga pa pražen krompir - to se mi je dopadlo, da vidim kdo mi je pravzaprav pripravil kosilo. Seveda se ob ramseaku prileže še vidno, tokrat sva si privoščila odprto vino s primorske, Refoško. 

Če želite pojesti nekaj okusnega in vam Dolenjske Toplice niso predaleč, potem priporočam Oštarijo.

Cena? Glede na naročeno povsem normalna in konkurenčna ostalim ponudnikom.

  

Ob mesečini

Po nekaj dnevih razmišljanja in pisanja diplomskega dela, sem kar močno potreboval sprostitev. Tako sem se v torek spomnil - hribi! Hribi ob mesečini. Sicer sem v torek sredo imel še precej živciranja, a sem si vse organiziral, pridremal za eno uro, ter se ob polnoči basal v avto. Okoli ene ure na sredino četrtkovo jutro sem v ljubljani pobral še sopotnico, s katero sva bila ob pol drugi uri ob vznožju Storžiča - v Bašlju.  Dvajset do druge sva se napotila v temo gozda, kjer so naju spremljale žabe, šumeč potok ter občasno sij meseca. Zahvaljujoč našemu tamlademu, nama je ob poti delal svetlobo pravi mali reflektor - nukeproof. Pot je bila ista kot pred letom dni Pozna odločitev, zgodnja uživancija, tempo pa kar oster. Nekje sredi gozda je na reflektorju pričela utripati luč za baterijo, zato je bil najin korak še nekoliko hitrejši. Okoli pol četrte zjutraj sva prispela do Koče na Kališču, oba prepotena navkljub temu, da je bilo zgoraj le fantovsko sonce. Po malici sva kaj kmalu krenila proti Storžiču, saj nisva vedela kdaj točno bo vzšlo sonce. Po nekoliko lažjem ravnem delu, se pot nato strmo vzpne, pa če tudi le to vidite zgolj nekaj metrov. Ker so naju spremljali zgolj borovci, nama je večino poti osvetljeval mesec, na trenutke pa tudi svetilka, saj se markacije niso videle najbolje. Po uri in petnajst sva prispela na vrh (5:10). Moram priznati, da je bil to eden izmed najtežjih vzponov do sedaj, saj me poprej niso nikoli bolele noge. Kaj je botrovalo k temu, pa ne vem. Sklepam, da slaba prehrana tekom zadnjega dneva. 

No, sva ga ujela? Seveda sva ga. Fantastično je bilo. Na horizontu vidite gore, katerih ozadje postaja čedalje bolj oranžno, nato rumeno... kmalu se okoli vas dani, postaja svetlo. Tisto oranžno ozadje izgine, je dan a brez sonca. Po približno 10 minutah pa se je za gorami ponovno pokazala oranžna svetloba. Fantastično! Kmalu se je pričelo kazati tudi sonce, ki se je v nekaj minutah "razkomotil" nad vršace ter nas oranžno obarval.

Hlad je hitro popustil, stopnja sproščanja - 100%

Po malici sva se počasi začela spuščati, pred nama je bil cel dan! 

Ob koči sva si naredila daljšo pavzo s poležavanjem.. prijalo je, saj sva imela oba že 24ur brez pravega spanca. Po malici sva odšla v dolino, ob poti pa srečala ogromno pohodnikov, kar malce preveč za sredi tedna. 

V dolini pred kočo je izginil še tisti sendvič, ki je ostal. Noge sva za nekaj sekund ohladila v ledenem potoku Belica ter si privoščila še nekoliko posedanja.

Zapis je nekoliko drugačen, a mi je vseeno, saj sem jaz videl sončni vzhod, ko je večina še spala :D

Prešernov plac ob mesečini

Proti ostalim kamniško-savinjskim

Družba je posrala vse na okoli

Oranžne barve izginjajo

Dvignil se bo

NLP iz vzhoda

Sexi

Tisti moment najbolj sexi planinec.
Nato so prišli drugi.

Tudi ona je očarana nad sončnim vzhodom

ps. Prigoda za konec: Srečala sva dva planinca, ki sta se pričela vzpenjati. Po pogovoru sva izvedela, da je oskrbnica koče slišala dva lovca ponoči, ko sta šla mimo. Spraševala sva se, le kje sta šla, da ju nisva slišala.
Nekaj minut kasneje pri koči.
Skozi okno oskrbnica: Dobro jutro!
Ponoči sexi planinec: Dober dan.
O: Saj je res že dan.

P: Ste že zgodaj vstali?
O: Pol 6ih, pa vidva? 

P: Ob pol 4 sva šla tot mimo.
O: Sta štartala spodaj.
P: Ne, tod mimo sva šla, na Storžič lovit sonce.
Od presenečenja sem mislil, da bo padla skozi okno. 

Pohvalila naju je,.. a menim da si je mislila, da sva malce zmešana. Verjetno naju je tudi zamešala za lovca :D