Prvič v decembru

Na predzadnjem obisku Kranjske koče na Vadinah (Ledine), mi je Franci povedal, da bo nekatere dneve zime preživel kot oskrbnik Orožnove koče za Liscem. Vse od takrat mi po glavi hodi zgolj nočna snežna tura do koče, pa čeprav tam še nisem bil.

Predvsem ponoči in v zimskih razmerah ne želim nič prepustiti naključju, zato se je slučajno našla prilika da sem v sredo 23. 12. nekoliko kasneje kot ponavadi odrinil od doma proti Julijcem.. dolgo jih že nisem videl, pa tudi Bohinjske Bistrice se slabo spomnim, sploh pa meglene, kakršna je bila ta dan. Iskanje izhodišča (na koncu vasi Ravne) niti ni bilo problematično, saj je na hribi.net vse lepo opisano. 

Okoli 8:45 ure sem parkiral ter prvič za v hribe nase vrgel bundo, kar se je kasneje izkazalo za nekoliko manj idealno potezo. Pa bom že popravil kombinacijo oblačil za hladnejše aktivne dni. 

V avtomobilu sem imel čisto po slučaju karton s steklenicami vina, ko sem si rekel "ni hudič, da enega litra ne pustim pri koči". Ob sredah je koča uradno zaprta, tako bi flaškon Francija pričakal nekje pred vhodom. Ves napakiran sem odrinil ob 8:56 in opazil, da se že v začetku pot strmo vzpne skozi gozdič. Markacije so dobro vidne, me pa zanima kako je to pozimi, ko so le te pod snegom in jih je le malo število na deblih (upam, da bom imel kakega predhodnika, ko bo čas za to). Tudi megle sem se znebil:

Po cca 1h 15min hoje boste zagotovo prišli do koče, sam pa sem potreboval nekoliko več, saj sem iskal smerokaze ter si čimbolje poizkušal zapomniti pot.

Nekje v sredini poti do koče se sprehodite po gozdni cesti, kaj kmalu pa nadaljuje po drči. Pred drčo sem opazil parkirano vozilo, ki po mojem mnenju ni sodilo tja, zato sem takoj pomislil na dvoje, ali so gozdarji ali pa je oskrbnik koče.

Ob prihodu do koče je na prvi pogled izgledalo, da ni nikogar, na kar sem opazil pohodniške palice ter vseeno pokljukal vhodna vrata. Iz koče se zasliši tisti "ja?!", češ kdo pri hudiču je zdaj tu gor. Uradno sem odzravil "dober dan", a kaj kmalu je bilo vse na "ti". Z oskrbnikom Francijem sva se čisto po naključju srečala na najboljšem placu. Seveda ni bilo drugače kot tako, da nadaljujem tradicijo z vilijem, še bolj pa mi je prišlo na roke, da sem lahko flaškon izročil osebno. Načeloma ne posedam pri kočah predolgo, toda tokrat sva se ob domači klobasi ter pogovoru o gorah ter "orodjih za preživetje" kar zasedela. 

Po nekaj nasvetih glede uporabe derez ter nakazani poti proti Črni prsti sem ga lepo pozdravil ter se podal v lov za edinim gornikom, ki je šel tisti dan mimo. 

Hoja po nekoliko zaledenelem snegu ni ravno najboljša in v bodoče bodo zagotovo v uporabi mini dereze. Nekje na pol poti do vrha sem dohitel mladeniča Uroša, s katerim sva pot nadaljevala skupaj. Prav pod vrhom sem tisti dan stopil iz sence. Sam bi rekel, da gre za nekakšno sedlo, a pustimo če nekdo to želi klicati vrh. S fotografijo se nisem trudil, nastalo pa je to tu spodaj in vem, da ste mi bili vsi iz meglenih kotov fouš.

Črna prst 1844 n.m.

Tega štrudla nisem pekel sam, ampak sem ga prejel
 v koči z namenom, da ga pojem na soncu. Veliko boljši je
bil od sendviča, ki se je nahajal v nahrbtniku. 

Sam spust je bil dokaj hiter razen na predelih, ki jih je prekrival sneg. Za razliko od drugih gora, ki sem jih do sedaj prehodil, si ta resnično zasluži oznako - lažja označena pot.

Priznam, da današnji zapis ni med boljšimi, a mogoče bo naslednji zimski zapis boljši. 

Zvečer se je treba na Babo spravt

Umirjen, prekrasen nedeljski popoldan sem previsel v sobi za računalnikom, med tem, ko so nekateri npr. uživali ob popoldanskem vetriču pod orehom. Ob tem sem pričel razmišljati, kako bedno izkoriščam prosti čas, zato je padla odločitev, da ulovim še zadnje "tople" sončne žarke iztekajočega se poletja. Na večer sem spakiral vso opremo za v gore v prtljažnik svojega 911 turbo ter ponedeljek označil kot dan D. Vsekakor je bil nov dan, toda gore me niso videle.. povsem drugače je bilo 1. septembra. V trenutku, ko sem lahko zapustil delovno mesto, sem sezapeljal do Ravenske Kočne. Ne glede na gost promet, sem ob 17:13 hlače na rob zamenjal za pohodne ter se po Slovenski poti odpravil proti Kranjski koči na "Vadinah". Kot bi rekli komentatorji športa na RTV, sem narekoval močan tempo, a ne tako močan, kot sta ga imela dva pred mano, ki sta se več kot očitno strgala s ketne. 

Teraso koče sem ugledal ob 18:18 uri, preskočil tradicionalni 0,5 viljamovke (saj jo je zmanjkalo), se nafilal z nekaj malega sladkorja ter po posvetu s Francijem krenil na Babo (via ferrata, po Rudijevi vertikali). V začetku se pot nekoliko spusti, a glede na to da je potrebno iz 1680 n.m. priti na 2127, to ni nikoli nekaj, česar bi se veselil. Sama pot me je navdušila, saj ni polna okrušenega kamenja kot pot na Rinke in je zato prijetna za hojo. Pot do t.i. Bradavičke, pa tudi naprej, do zaključka "ferrate" na Brano je na nekaj mestih bolj izpostavljena, a nič kritičnega. V nobenem primeru pa pot ni vredna, da bi po njej hiteli. Ob zahajanju sonca je pogled na levo vedno čudovit, saj sta lepo obsijani Kočni, Grintovec ter Dolgi hrbet, poleg tega pa razgled seže po celi dolini Jezerskega in vse do Storžiča. 

Ob prihodu v Rudijevo vertikalo se pot strmo vfzspne, a v kolikor je potrebno varovanje imamo vse do zaključka zahtevne poti na voljo jeklenico ali druge načine varovanja oz. pomoči ob premagovanju poti. 

Počitek v vertikali, ko brezskrbno usedeš v pas. 

Na delu, kjer se priključi še pot s smeri Jezerskega sedla so gore okoli mene pričele dobivati povsem druge barve. Njihova sivina se je spremenila v jesenske oranžne barve, kar je konkretno naznanilo sončni zahod.

Pospešil sem korak ter ob 19:34 prišel na vrh Babe, kateri pa je delal družbo močan veter. Zavetrje sem poiskal za prvo skalo, se kolikor da prijetno namestil ter pogled usmeril proti Skuti, Dolgemu hrbtu ter ostalimi vršaci Kamniško-Savinsjkih Alp. Čeprav je ura tekla kot nora, se je meni ob tem razgledu ustavil čas, bil v kraju, ki sem ga imel v mislih od nedelje.

Nekaj pred 20:00 sem se odpravil proti koči, za povratek pa sem izbral pot čez Jezersko sedlo, saj je bolj prijetna za hojo v mraku. Predvidevam, da je dobre pol ure po startu konstantno "veu"(obvezn U) močan vetr, vse do Jezerskega sedla, zato sem bil še kako vesel windstopperja v nahrbtniku. Pot od sedla pa do koče mi je razsvetljevalo moje malo sonce Fenix PD35, zato tempo hoje ni padel in prijetno leseno klop v jedilnici koče sem okupiral ob 20:55 uri. Tu sem z največjim veseljem na plano privlekel hlebec kruha, nekaj malega salame ter pijačo ter se nekoliko podpru, nato pa s Francijem načel debato o gorah ter pohodništvu. Ker pa čič ne da nič, aj pa še maj, sem jo nekaj do 22:00 ure pognal proti dolini ter se med potjo zamislil kako zelo tiho je v gorah, sploh pa ponoči. Lovska pot je odlična za povratek in ob pogledu moje vozilo se mi je malce nasmejalo, saj sem vedel da se bom lahko usedel :D 

Ob 22:40 se je moj popoldanski oddih zaključil. Se je za 10 min sedenja na vrhu vse skupaj izplačalo? Definitivno. 

Ostale fotografije:

Proti "Bradavički"

Tole nej bil ta niplčk

Spust do vhoda v "vertikalo"

V vertikali

Ravenska Kočna

Zaradi štrudla na Rinke

Dovolj časa je minilo, zato sem vam pripravil nov zapis, sam sebi pa novo turo v gorah. Letos sem si zadal, da grem vsaj nekajkrat v gore in kot prvi vzpon sem si zaželel nočno izvedbo Koroške Rinke. 

Glede na moje trase in čas starta težko dobim nekoga za poleg, a tokrat se je vse poklopilo in družba je bila zagotovljena. Od doma sem odrinil okoli 1:30 ure, na izhodišče (Ravenksa Kočna) pa sem prispel ob 3:15. Start v temi? Kaj še... Fenix je zagotovil razsvetlitev kompletnih Kamniško-savinjskih alp. Vzpon do Kranjske koče na Vadinah (Ledine) je bil soliden, izbor smeri pa ni bil težaven, saj je pot skozi Žrelo zaprta. Ob varovanju po Slovenski poti sem pogledoval proti vrhovom in ugotovil, da je bila ura starta iz doline za lov na sončni vzhod, prepozna. 

Fenix pd35 z max 960 lumni

5:30 je bila ura, ko sem ugledal teraso Kranjske koče in nisem bil presenečen, da je bil tam tudi oskrbnik Franci. Navkljub temu, da me že dve leti ni bilo tu, se me je spomnil ter mi takoj stisnil roko. Ob zajtrku smo malo poklepetali o gornikih, uničeni žičnici ter prostovoljcih, ki so sedaj glavni igralec pri oskrbovanju koče. 

Enkrat 0.5 viljamovke za srečo, nato pa naprej proti cilju. Glede na to, da je Franci pekel štrudl, sem vedel, da se je obvezno potrebno vrniti po isti poti. 

Pot od koče naprej sem vam že nekajkrat opisal in ni nič drugačna od prejšnjič do vstopa v steno Rinke, tam se pot strmo vzpne. Seveda, kadar uporabljaš varovanje, si na delih varovanih z jeklenico precej počasen, zato so prednost dobili tisti "tahitri" "pohodniki".

Vem, da se nekoliko ponavljam, a ponovno povdarjam, da je vzpon na Koroško Rinko kar zahteven, predvsem za tiste, ki niso vajeni višine. Na dveh delih zaradi uničenega sidrišča manjka kak meter jeklenice, kar pri enem prečenju bolj delikatnega prehoda zna marsikoga odvrniti od nadaljevanja poti. Je pa res, da si ob napačnem koraku tudi nekaj višinskih metrov nižje. 

Vrh Koroške Rinke (2433 n.m.) sva dosegla ob 9:00, kjer pa je bilo najbolj pomembno najti vsaj malo zavetrja saj me je navkljub odličnemu windstopperju na momente zeblo. 

Nekaj metrov stran se je nasmihala Kranjska Rinka (2453 n.m.)

in ni vrag, da po cca. 30 min pavzi ni bila na nišanu. Nekaj čez 10:00 sem takole ležal na vrhu. Da, še vedno je ista plata na vrhu, kjer se udobno namestiš v zavetrju, nastaviš soncu ter uživaš v razgledu. Menim, da je to zame en izmed najboljših krajev za razmišljanje. Navsezadnje sem tu gor v večini sam. 

Vrnitev do Kranjske koče je bila počasna, v kolikor je nekdo utrujen je pri meni na prvem mestu varen korak, saj sem si res želel tistega štrudla :D in končno, nekaj do 14. ure pam pam pammmm. Franci mi ponudi dve vrsti štrudla, normalno da sem oba pograbil... Ni ga čez ta štrudl... boljšega naredi zgolj oma... samo potem pa dolgo ni nobenega, ki bi prišel poleg te kakovosti.

Kaj pa vi menite? Če še niste bili tu gor... le pojdite.. če ne drugega, zaradi odličnega vzdušja. 

Lovska pot je še stalnica povratka v dolino, a za razliko od mrzlega Radlerja pri Davu, sem se tokrat moral zadovoljiti zgolj z vodo s potoka... Davo je namreč na ekspediciji v Himalaji.

15:15 je bil čas, ko so noge ponovno zadihale.

Sum: Glede na zastavljeno traso se s časom ni vredno hvaliti, je pa po drugi strani lepo, ko dejansko uživaš v razgledu in po nepotrebnem hitiš. Pa če tudi to pomeni nekaj ur daljšo pot.  

  

Ko te tisti tam spodaj ne motijo.