Zaradi štrudla na Rinke

Dovolj časa je minilo, zato sem vam pripravil nov zapis, sam sebi pa novo turo v gorah. Letos sem si zadal, da grem vsaj nekajkrat v gore in kot prvi vzpon sem si zaželel nočno izvedbo Koroške Rinke. 

Glede na moje trase in čas starta težko dobim nekoga za poleg, a tokrat se je vse poklopilo in družba je bila zagotovljena. Od doma sem odrinil okoli 1:30 ure, na izhodišče (Ravenksa Kočna) pa sem prispel ob 3:15. Start v temi? Kaj še... Fenix je zagotovil razsvetlitev kompletnih Kamniško-savinjskih alp. Vzpon do Kranjske koče na Vadinah (Ledine) je bil soliden, izbor smeri pa ni bil težaven, saj je pot skozi Žrelo zaprta. Ob varovanju po Slovenski poti sem pogledoval proti vrhovom in ugotovil, da je bila ura starta iz doline za lov na sončni vzhod, prepozna. 

Fenix pd35 z max 960 lumni

5:30 je bila ura, ko sem ugledal teraso Kranjske koče in nisem bil presenečen, da je bil tam tudi oskrbnik Franci. Navkljub temu, da me že dve leti ni bilo tu, se me je spomnil ter mi takoj stisnil roko. Ob zajtrku smo malo poklepetali o gornikih, uničeni žičnici ter prostovoljcih, ki so sedaj glavni igralec pri oskrbovanju koče. 

Enkrat 0.5 viljamovke za srečo, nato pa naprej proti cilju. Glede na to, da je Franci pekel štrudl, sem vedel, da se je obvezno potrebno vrniti po isti poti. 

Pot od koče naprej sem vam že nekajkrat opisal in ni nič drugačna od prejšnjič do vstopa v steno Rinke, tam se pot strmo vzpne. Seveda, kadar uporabljaš varovanje, si na delih varovanih z jeklenico precej počasen, zato so prednost dobili tisti "tahitri" "pohodniki".

Vem, da se nekoliko ponavljam, a ponovno povdarjam, da je vzpon na Koroško Rinko kar zahteven, predvsem za tiste, ki niso vajeni višine. Na dveh delih zaradi uničenega sidrišča manjka kak meter jeklenice, kar pri enem prečenju bolj delikatnega prehoda zna marsikoga odvrniti od nadaljevanja poti. Je pa res, da si ob napačnem koraku tudi nekaj višinskih metrov nižje. 

Vrh Koroške Rinke (2433 n.m.) sva dosegla ob 9:00, kjer pa je bilo najbolj pomembno najti vsaj malo zavetrja saj me je navkljub odličnemu windstopperju na momente zeblo. 

Nekaj metrov stran se je nasmihala Kranjska Rinka (2453 n.m.)

in ni vrag, da po cca. 30 min pavzi ni bila na nišanu. Nekaj čez 10:00 sem takole ležal na vrhu. Da, še vedno je ista plata na vrhu, kjer se udobno namestiš v zavetrju, nastaviš soncu ter uživaš v razgledu. Menim, da je to zame en izmed najboljših krajev za razmišljanje. Navsezadnje sem tu gor v večini sam. 

Vrnitev do Kranjske koče je bila počasna, v kolikor je nekdo utrujen je pri meni na prvem mestu varen korak, saj sem si res želel tistega štrudla :D in končno, nekaj do 14. ure pam pam pammmm. Franci mi ponudi dve vrsti štrudla, normalno da sem oba pograbil... Ni ga čez ta štrudl... boljšega naredi zgolj oma... samo potem pa dolgo ni nobenega, ki bi prišel poleg te kakovosti.

Kaj pa vi menite? Če še niste bili tu gor... le pojdite.. če ne drugega, zaradi odličnega vzdušja. 

Lovska pot je še stalnica povratka v dolino, a za razliko od mrzlega Radlerja pri Davu, sem se tokrat moral zadovoljiti zgolj z vodo s potoka... Davo je namreč na ekspediciji v Himalaji.

15:15 je bil čas, ko so noge ponovno zadihale.

Sum: Glede na zastavljeno traso se s časom ni vredno hvaliti, je pa po drugi strani lepo, ko dejansko uživaš v razgledu in po nepotrebnem hitiš. Pa če tudi to pomeni nekaj ur daljšo pot.  

  

Ko te tisti tam spodaj ne motijo.