ponedeljek, 19. september 2011

Zakaj bi Štruco, če imamo Skuto

Odločitev, da se mi tokrat v hribih pridruži Matej je verjetno bila posledica tega, da sem dovolj dolgo utrujal. No tega seveda ne bo priznal, sam pa vem, da sem bil že malce tečen :) . Pustimo podrobnosti, tako smo se v petek odločili, da bo 17. september res idealen dan za Skuto (2532 m). Zakaj množina? Matej je povabil še "Bizija", s katerim sta lansko jesen imela "odpravo" Kal. 
Sobono jutro je bilo drugačno od drugih hribovskih juter, saj se je pričelo šele ob 4:45. Nekoliko kasneje smo štartali kot bi ponavadi, saj se tudi dan naredi nekoliko kasneje. Za izhodišče smo izbrali Suhadolnik, saj je bila za Mateja to prva letošnja hribovska tura in ni želel pretiravati z zahtevnostjo, pa čeprav....
S parkirišča pod Suhadolnikovo kmetijo smo štartali okoli 6:50, kar ni bilo prezgodaj, pa tudi prepozno ne, z zelo zmernim tempom smo Cojzovo kočo dosegli v 1h in 45min hoje ("zahtevnejša smer"). Fotografij do koče ne bom pripel, saj si pot lahko ogledate pod naslovnom Alternativa

 Razlogov za tako izmučena obraza ne poznam, mogoče sta pa videla kaj čudnega (Cojzova koča). Po precej dolgem premoru (več kot 30min), pa smo startali dalje. Še pogled na Grintavec: 









 

 Po 15 min hoje pridemo do točke, katero sem tako poželjivo gledal že, ko sem šel na Grintavec, no sedaj je bila smer prava. Naj dodam še en pogled nazaj, nad kočo strica Cojza (ki ga ni bilo doma) se naj bi dvigovala Velika Kalška Gora (desna fotografija).
 Predno se pot začne strmeje spuščati za kakih 100 višinskih metrov, prečimo še kratko "ožino", katero lahko vidite na fotografiji desno. Ožina je pošteno onečedena s fekalijami neznanih živali. Pa pustimo to za enkrat. Kmalu za tem, se nam odpre pogled na Dolgi hrbet, Štruco in Skuto, poleg tega pa tudi depresiven pogled na vso pot, ki je še pred nami. Na srečo v dobri družbi pot sploh ni tako zelo dolga. Nekje pod Grintavcem, ki se dviga z naše leve, pa stoji tudi zelo lep in nov bivak za 8 oseb.

  Kmalu za bivakom pod Grintavcem pridemo do novega križišča, ki nas levo usmeri za Skuto, desno pa za, no za kam, si poglejte na fotografiji spodaj. 

 Z zmernim tempom smo zasledovali še dve planinki, ki sta sicer imeli družbo planinca, toda njega smo enostavno zbrisali iz obzorja. Po nekaj minutni hoji se pot po melišču strmo vzpne :) .



 Planinke so nam pobegnile na levo, mi pa smo jo mahnili na desno (glej fotografijo na levi). Prišli smo na teren, ki je meni najbolj dolgočasen, to je melišče. Sicer je za sestop odličen, ker lahko hitro sestopaš, toda vzponi so mučni. Po melišču na srečo preidemo na zadnji del, pri katerem je res fino imeti čelado, saj lahko kaj hitro kdo dobi kak kamen na "pisker". Je pa tudi to tisti del, katerega smo čakali vsi trije, da tudi z rokami zagrabimo za skalo.
Na vrhu se priključi pot z Dolgega hrbta, korak pa po grebenu postane lažji.








 Potem, ko smo na svoji desni gledali Štruco, smo pomislili, da bi se nam prilegla še Skuta, tako smo naredili še za dobrih 10 minut hoje in dosegli 2532m visok vrh.  Čas 11:40.
Vsak se je veselil 
po svoje. 


(Fotografija 2: Model odzadaj: Crossfit na 2500??; fotografija 3: WOT?!)







Tokrat se je prvič zgodilo, da nismo imeli čudovitega razgleda, saj nas je dohitel podli oblak. Sicer smo bili še deležni občasnih sončnih žarkov, toda razgleda, razen na Logarsko dolino, ni bilo.

Zaradi težav (pri enih kolena, pri drugih hrbet), smo spust pričeli počasi a kot vedno, z užitkom.
Malica pa je bila z vrha Skute prestavljena na višino bivaka pod Grintavcem.

 








Po kosilu smo bili polni energije, kar lahko razberete tudi s fotografije desno zgoraj. Sloppy Joe in Buffalo chicken pa sta nam dala energije za sestop. 

Happy kemperja pri avtomobilu, seveda se je ob sezutju čevljev sprostil tak plin, da je na Grintavcu pričelo deževati. Ampak izpustimo podrobnosti, da nas ne bi pričeli preganjati zeleni.

Spodaj pa prilagam še tri fotografije za pofirbcat. 

Lep pozdrav.






 
 <------ t.i. falus


 Zelo verjetno, da gre za Križ (2433m) ----->














 Skoraj da že udomačen krokar, ki ni plačal za malico.







(Fotografije in besedilo sta malce čudno razmetana, saj urejevalnik povzroča precej težav).

ponedeljek, 29. avgust 2011

Klik

Sobota 27.8. 2011

Šmarna gora. Nikoli si ne bi mislil, da pot na vrh (smer Vikrče - Pogačnikova pot) vodi tudi preko klinov in nam, v pomoč, ponuja pletenice. Sicer ne pišem, da gre za kak podvig ali kaj neverjetnega, gre pa za odlično pot, na kateri se lahko hitro naučiš/navadiš vpenjanja karabina, ki ga uporabljaš pri samovarovanju. Zakaj odlična pot, ker je blizu, ker je kratka in ker je ravno prav strma, da si resen in na njej vestno vadiš "hitro" vpenjanje.
Seveda, v kolikor se sučeš okoli z DSLR-jem, to izgleda nekako tako:

Prvi del, kjer so v pomoč klini in pletenica.


Komentar Mateja: Mare, sm prepenaš in to je to. 
Pa en nej bo skos prpet!
(komentar samemu sebi doma: Mare vedno
preveri ISO nastavitve, pa tut če je breg)
  Pogled nazaj













Spust, da bo lahko sledila še ena runda. 
















Pozer, ki ga pri sončenju ne zmoti niti objektiv. 
                                                                                                        Kao, nekje daleč od vsega, pa čeprav gleda Ljubljano.







Tut za hece je traba bit.






Med pavzo in pogovorih o via ferratah, Skuti, Jalovcu in samovarovanju pa sva poslušala kako se vsake toliko oglasi karabin (klik). Sprva sva pomislila, da je še nekdo prišel na lekcijo pripenjanja, a tega možaka ni in ni bilo. Kmalu sva ugotovila, da je ena izmed plezalnih sten očitno polna, ravno pod nama se je nekdo pripenjal in treniral plezanje. Po videnju plezalca, ki je dosegel vrh sva imela v mislih le še plezalne čevlje, magnezij in vpenjanje. Predvsem jaz sem pričel o tem razmišljati, ker razen bolderjev še nisem poizkusil plezanja v steni (baje, da veliko zamujam).
Zaključna ugotovitev ob pivu je bila, da bi bilo zelo dobro kupiti še plezalni pas in kaj kmalu odriniti na dve lokaciji, v gore in v steno.

četrtek, 25. avgust 2011

Alternativa

   Sreda 24. 8. je bil ponovno dan za hribe. Čeprav sem si od Ojstrice naprej v glavi zamislil vzpon na Skuto (izhodišče slap Rinka), je realizacija le te žal propadla. Od cca. 8ih ki sem jih vabil na Skuto, žal ni noben potrdil povabila, razlogi pa so različni. Seveda so dnevi ta teden naravnost za izkoristit, tako sem se preusmeril na drug (izmed treh) še nerealiziran cilj, Grintovec (2558m).


   Potem, ko sem opravil nekaj telefonskih klicev, sem dobil tudi družbo. Tokrat je z mano v visokogorje krenila Tjaša. Seveda je jutro pred hribi že rutina in start ob četrti uri zjutraj nekaj normalnega.
   Zaradi nekoliko slabšega opisa poti, ki vodi do izhodiščne točke (Suhadolnik), sva za vožnjo porabila dodatnih 15 minut, toda start je bil vseeno ob šesti uri. Navkljub "zgodnjemu" štartu, pa je bilo že precej toplo (okoli 20°c).


  Nekoliko slabša fotografija s pogledom na približno lokacijo Cojzove koče (nahajala naj bi v sredini).

   Pot je od parkirišča do prvih jeklenic dokaj položna, zato je bil tudi najin tempo zelo hiter. Seveda vedno mislim, da sem jaz tisti z največ kondicije, zato sem vodilno mesto odstopil Tjaši. Izkazalo se je, da ji hoja res ni tuja, moja pljuča pa so morala dvigniti tempo dotoka zraka.




   Pred prvim vzponom, kjer si pomagamo z jeklenico pa imamo nekaj metrov (cca 5) globoko jamo, kjer se lahko malce ohladimo. V njej naj bi bil tudi izvir vode, toda v sušnem obdobju izvir ni dovolj produktiven :)
  Takoj od jame naprej sledi edini del, kjer bi vsakomur, v primeru, da je pred njim promet, priporočil čelado. Na poti je velika količina kamenja, ki ga lahko s hojo sprožimo, le ta pa je nevaren, ker gre pot cik-cak.
   S fotografij spodaj je sicer težko razbrati, da gre pot naravnost nad vami, si pa lahko ogledate kako izgleda.


   V nadaljevanju pridemo tudi do stopnic (lestve), za katero sem že na forumu (hribi.net) bral, da je potrebna obnove. No sami se lahko prepričate, da je temu res tako. Toda navkljub manjkajočim klinom vzpon ne predstavlja večjih težav. 
   Pot se od tu naprej še nekaj časa precej strmo vzpenja, na nekaterih mestih pa imamo v pomoč tudi kline. Ko se gozd nekoliko razredči tudi pot postane nekoliko bolj položna, toda le za toliko časa, da si malce oddahnemo. V družbi borovcev se pojavijo tudi skale, s tem pa nekoliko bolj previden vzpon, saj je na skalah pesek oz. kamenje. 
   Po dobri uri in pol hoje sva uzrla Cojzovo kočo, le to pa dosegla v 1h in 45min.
   H koči pristopimo z desne strani (po fotografiji)



 


     Pri koči je seveda obvezna pavza za hitro dodajanje kalorij, ki bodo potrebne še za zadnji vzpon, od koče do vrha Grintovca.
   Pot na Grintovec (ali Skuto in še eno goro katere imena se ne spomnim) Se nadaljuje za mojim hrbtom, če gledate fotografijo koče.
Grintovec (2h), Skuta (2h30).




 
   Tukaj je mene vleklo v desno, toda s Tjašo sva se držala plana in zavila levo (Grintovec).
S prva je pot dokaj položna in prijazna za hojo, no vsaj meni odgovarja pot, kjer hodiš po zemlji ali kamnu (trdnem kamnu).


Ko bi le imel s seboj crash-pad in plezalke:


 

   Pogled nazaj proti koči in teren, ki mi je čedalje manj pri srcu.
V kolikor pogledate zgornjo fotografijo, se ---->
pot nahaja tam, kjer se na zgornji konča. 








   To pa je teren nekaj deset minut od vrha, katerega sem zasovražil in posledično tudi sam Grintovec. Nekaj pred 10 uro je sonce že precej pritiskalo, potem pa se pojavi teren, ko nisi povsem prepričan ali delaš dva koraka naprej in enega nazaj. Tudi pri markacijah moraš biti stalno pozoren, pa čeprav je vseeno kje greste, saj je povsod podobno in vi morate do vrha.
 Vrh sva dosegla v 4 urah in 10 minutah (3,5h hoje).

 
  Štemplji, telefonski klici in presenetljivo veliko pohodnikov. Vem, gledam grdo. Fotografije z mojim profilom so bolj za v špajzo :)






 
   Čeprav je bilo težko pogledati na sosednjo Skuto in težko se sploh pripraviti za jutranji odhod proti Grintavcu, sem bil na vrhu vseeno zadovoljen, da sem letos zabeležil še en vrh nad 2000m in vrh, ki je bil v planu.
   
   Spust z Grintovca je bil razmeroma hiter, saj sva bila v eni uri že pri Cojzovi koči. Seveda pa se vedno najde tudi nekdo, ki se dobesedno strga s ketne. Tako je nekje sredi spusta mimo naju kar "padel" nek model, s katerim smo vseeno rekli nekaj besed, med drugim je povedal tudi to, da je bil danes že na Skuti. Noro.

Pri spustu sva ponovno šla mimo table, ki kaže smer proti Skuti. Tokrat je tudi Tjašo zamikalo, toda zaradi visokih temperatur ozračja sva se odločila, da ta vrh napadeva kak drug dan.

V dolino sva prispela ob 13:20, se pravi, da je skupna pot trajala 7h in 20 min.
   
   Glede na to, da je bila Tjaša nasmejana, predvidevam, da se je imela dobro. Moj povzetek pa gre nekako tako:  "Navkljub sovraštvu do zadnje ure hoje navzgor, na koncu le zadovoljen. Edini minus, ki sem ga opazil, je bil na mojih čevljih, že pri vzponu sem opazil, da so nekoliko načeti, kar se ne bi smelo dogajati, (sploh pa ne šele pri četrti rabi) zato bom poizkusil z reklamacijo".

 
Lep pozdrav in srečno.


(Edited 25.8.2011; 17:44)

petek, 12. avgust 2011

Ekstremno razočaranje

Sreda 12. Maja 2010

Brevet: Brevet ali z drugim imenom »Randonee« je organizirana ekstremno dolga kolesarska vožnja. Kolesarji, ki se jim v tej disciplini lahko reče Randonneurji, potujejo po določeni, toda neoznačeno trasi (dolžine od 200 do 1.400km), skozi določene kontrolne točke in morajo zaključiti vožnjo znotraj določenega časovnega limita. Ti časovni limiti so sicer zahtevni, vendar dovoljujejo vožnjo v udobnem tempu – torej ni nobene zahteve, da bi se kolesarilo z dirkaško hitrostjo ali da bi se uporabljale taktike s cestnih kolesarskih dirk (Baloh 2008a)

No kot sedaj že tradicionalno, je tudi letos potekal 300km brevet po že znani trasi:
ČRNUČE-ŠENTJAKOB-KAMNIK-TUHINJ-VRANSKO-VEL.PIREŠICA-VOJNIK-SLOV.KONJICE-POLJČANE-PODPLAT-ATOMSKE TOPLICE-BIZELJSKO-BREŽICE-NOVO MESTO-IVANČNA GORICA-GROSUPLJE-PANCE-ZALOG-ŠENTJAKOB-ČRNUČE (Baloh 2008)

Moj brevet se je pričel že v petek, s peko mufinov za KT3, seveda nisem hotel še letos zapustiti to delo, čeprav je čakanje na vse kolesarje dokaj zoprno, če nimaš kaj početi. Konec koncev je KT odprta od 15 - 24.00. Pa sem vseeno si rekel, bom že kako to organiziral, saj bom tudi sam moral do KT3, če bom šel odpeljat zadevo. Dopoldanska vožnja v Ljubljano na fax in klic Marka (Baloha) glede KT3, pa sta bila pika na i, da končno participiram navkljub poprejšnjemu skepticizmu. Po vrnitvi domov sem se najprvo lotil organizacije za samo turo. 2x zračnica, preveril kolo, čevlje, prištimal tabolš dres, stlačil hrano v žepe, preveril potno knigo... Nato pa se lotil še priprave za KT3, na srečo mi je prijateljica posodila še en protfan, tako sem lahko pekel 24 mafinov na enkrat, pa mi je vseeno vzelo 2uri za cca 40 mafinov. Seveda sem za zraven še kupil nekaj banan. Spanec šele okoli polnoči.

Sobota, kolesarski tovariš Slavko se je oglasil pri meni nekaj čez 6.00 zjutraj naložila sva še moj bicikel ter krenila za Črnuče. Po nekaj časa iskanja ulice štarta, sva le prišla se prijavila in sledil je t.i. sestanek bolje rečeno nagovor organizatorja.
Dobro smo zapeljali na glavno cesto, sem na števcu že videl 30, 35, 40km/h in si rekel tole bo pa letelo. Držal sem se spredaj, saj je bilo zadaj veliko zaviranja in pospeševanja. Pa vse tudi ni šlo tekoče nekje okoli Kamnika smo kar konkretno pribremzali, na srečo pa je šlo brez padcev. Semaforji so nas malce ovirali, nihče ne mara bremzat, ko je dobro poštartal. Navkljub frišnih 11°c sem se počutil odlično, daleč od tega da bi me zeblo, pa me rado.
Vozil sem že v skupini od 3-6 kolesarjev, toda ne v skupini 20 kolesarjev, ki imajo v nogah na tone OH in B. Do kontrolne točke, na 80km sem se počutil kot v sanjah. Na ravnini je števec le redko pokazal pod 39km/h. Malo pred KT1 sem popustil, saj sem vedel, da me čaka potem še 240km, in odpeljal sam še vedno s 37km/h. 500m pred Lopato (kt1) sem zaradi čudaka ob cesti zavil narobe, saj je vpil desno, toda po potni knigi bi moral levo. Tako sva z še enim sotrpinom odpeljala cca 4km narobe (obe smeri skupaj).
Po 80km sem bil vesel, tako hitro jih še nisem odpeljal, toda nekako nisem imel časa nič dobro malicati vmes in sem se odločil, da nadaljujem z zadnjo skupinico 5 kolesarjev in 1 kolesarke. vsaj nekaj sem ta čas pojedel, ko sem jih čakal.
Tarča 2 je bila KT2 na 202km, toda takoj po štartu sem posumil svoje koleno. Prevzel sem ležern tempo 33km/h in vsi so se strinjali z njim. Vse je bilo vredu, okoli Tepanj (110km) pa se je začela veselica. Vedel sem, da tvegam in s kolenom ni vse vredu, po še 4 km, sem vse spustil naprej in naredil pavzo, koleno je jevkalo. Kolegi so me sicer počakali, nato pa je padla odločitev, katere si nisem želel, saj je moj cilj še vedno - da visoko dvignem kolo v zrak, ko pridem na cilj enega od brevetov.
Poljčane - poslovil sem se od t.i. metle in razjahal kolo, saj sem od 115km - 125- kolikor sem jih prepeljal trpel. Zadnje 3 km sem odpeljal le še z eno nogo. Dan je bil zaključen, razočaranje.. o tem ne bi.

Na srečo sem dobil hiter prevoz do doma, tako sem bil v Ivančni Gorici ravno, ko je s KT3 odpeljala prva skupina. Zato sem jih počakal na zadnjem pasjem klancu - Peščeniku in upam da malce vzpodbudil z besedami.

Preostanek dneva sem preživel na KT3 in poštempljal ostale udeležence breveta.

sum: razočaranje, nova izkušnja oz. delno, in nekaj novih spoznanstev tudi v živo in ne le preko foruma bicikel.com


Lepo se imejte,

jaz pa bom še vedno strmel k cilju - osebni zmagi

Marko



Viri: Baloh, Marko. 2008. Randonneur Slovenija. Dostopno prek: http://www.markobaloh.com/si//index.php?option=com_content&task=view&id=39&Itemid=73 (12. 5. 2010)

ponedeljek, 18. julij 2011

Dolga vožnja se izplača

Dobrih 14 dni me je vreme vabilo v gore, čas in pa družba pa sta prišla šele s to nedeljo 17. 7. 2011. Morda res ni bil najlepši dan v popoldanskih urah, je bil pa precej hladnejši od prejšnjih dni, s tem pa tudi primernejši za planinarjenje. 
Lahko bi zapisal, da je nova smer v gorah pripeljala novo družbo. Tokrat se mi je pridružila tovarišica Anja, s katero sva jo že na vse zgodaj mahnila proti Ojstrici – 2350m. 
V kolikor bi vedel, da se pot do izhodišča tako zelo vleče, se verjetno ne bi odločil za Ojstrico. Od doma do izhodišča Planina Podvežak je vožnja trajala 2h. S tem se je načrtovani start iz 5:30 prestavil na 6:15, ko sva zapustila parkirišče. Ponovno nisem fotografiral samega začetka, vam pa lahko zaupam, da se držite smeri za Korošico.
Po kakšni uri hoje sem le z nahrbtnika privlekel fotoaparat, ter pričel s fotografiranjem poti. Še vedno pa sem jezen, ker si za to ne vzamem čas in ne delam kakovostnih posnetkov. Začetni teren je sicer razgiban, a ne prezahteven za nedeljske pohodnike (katerih je ob povratku z Ojstrice mrgolelo).
 Pogled nazaj (par, ki je imel podobno hitrost kot midva, prav tako namenjen na Ojstrico).
Poskrbela sta za smeh dneva:
ona: daj, da si malo pogledam.
on: ti več gledaš kot hodiš!
 Okoli borovcev je vedno najlepše!
 Tja dol, da bomo šli lahko gor.
 Ja, vedno je tako, da je potrebno prečkati nekaj dolin, predno se povzpnemo na sam vrh. Ker sva se odločila za pot mimo Kocbekovega doma, sva morala lezti najprej na Malo Ojstrico, zaradi česar se pot malce vleče (če se nisem zakalkuliral, je vrh Male Ojstrice drugi na grebenu - glej fotografijo zgoraj). Ves trud pa je poplačan, ko pridemo na »greben«, odpre se nam pogled na okoliške gore in doline. Približno 200m pod nami se nahaja obnovljena kapelica na Molički planini (1829m).
 Vseh fotografij žal ne morem objaviti, ker že tako ali tako zgleda vse skupaj kot fotoblog. Med potjo lahko opazimo tudi nekaj oken v skalah, za katere se mi vedno zdi, da so zanimiva.
Teren z Male Ojstrice proti Ojstrici postane nekoliko bolj strm, pohodne palice pa zamenjajo roke, saj je potrebno nemalokrat poprijeti za skalo. 
Nekje na polovici med Ojstricama sva se pričela spraševati o smislu nadaljevanja, saj je ojstrico nekajkrat preletel oblak. Seveda nimava namena planinarit v slabem vremenu. Toda zaradi cca 30 min do vrha, sva se odločila za nadaljevanje.
Ob 10:15 sva prispela na vrh, pogled pa je segal daleč na okoli, pa čeprav le 180° na okoli, saj so z ene strani prihajali oblaki. Videl se je predvsem severni in vzhodni del Kamniško Savinjskih Alp, Logarska dolina in nekoč Slovenija, sedaj pa že dolgo Avstrija.
Zadovoljna na vrhu in še obsijana s soncem
 Seveda nisem pozabil bolj podrobno opisati poti, precej delov je ožjih, potreben pa je trden korak in prepričanje v svoje sposobnosti. Če so se nekatere mame malce tresle ob vzponu, pa se trije kolesarji zagotovo niso. Kolesarji?! Da! Spust so načrtovali iz Ojstrice proti Kocbekovem domu. 
Ko sem to videl, sem bil vzhičen! Takoj bi poizkusil kaj podobnega.
Še zadnji pogled proti Ojstrici, po cca. 2h urah spusta.
Planinarjenje sva zaključila znova na parkirišču, v 7 urah in 25 minutah (z vsemi postanki in umikanjem vzpenjajočim se planincem). Ker pa fotografija pove več kot 1000 besed, bodo fotografije objavljene na http://pajzbar.shrani.si/?Ojstrica+-+ostanek