Dobrih 14 dni me je vreme vabilo v gore, čas in pa družba pa sta prišla šele s to nedeljo 17. 7. 2011. Morda res ni bil najlepši dan v popoldanskih urah, je bil pa precej hladnejši od prejšnjih dni, s tem pa tudi primernejši za planinarjenje.
Lahko bi zapisal, da je nova smer v gorah pripeljala novo družbo. Tokrat se mi je pridružila tovarišica Anja, s katero sva jo že na vse zgodaj mahnila proti Ojstrici – 2350m.
V kolikor bi vedel, da se pot do izhodišča tako zelo vleče, se verjetno ne bi odločil za Ojstrico. Od doma do izhodišča Planina Podvežak je vožnja trajala 2h. S tem se je načrtovani start iz 5:30 prestavil na 6:15, ko sva zapustila parkirišče. Ponovno nisem fotografiral samega začetka, vam pa lahko zaupam, da se držite smeri za Korošico.
Po kakšni uri hoje sem le z nahrbtnika privlekel fotoaparat, ter pričel s fotografiranjem poti. Še vedno pa sem jezen, ker si za to ne vzamem čas in ne delam kakovostnih posnetkov. Začetni teren je sicer razgiban, a ne prezahteven za nedeljske pohodnike (katerih je ob povratku z Ojstrice mrgolelo).
Pogled nazaj (par, ki je imel podobno hitrost kot midva, prav tako namenjen na Ojstrico).
Poskrbela sta za smeh dneva:
ona: daj, da si malo pogledam.
on: ti več gledaš kot hodiš!
Okoli borovcev je vedno najlepše!
Tja dol, da bomo šli lahko gor.
Ja, vedno je tako, da je potrebno prečkati nekaj dolin, predno se povzpnemo na sam vrh. Ker sva se odločila za pot mimo Kocbekovega doma, sva morala lezti najprej na Malo Ojstrico, zaradi česar se pot malce vleče (če se nisem zakalkuliral, je vrh Male Ojstrice drugi na grebenu - glej fotografijo zgoraj). Ves trud pa je poplačan, ko pridemo na »greben«, odpre se nam pogled na okoliške gore in doline. Približno 200m pod nami se nahaja obnovljena kapelica na Molički planini (1829m).
Vseh fotografij žal ne morem objaviti, ker že tako ali tako zgleda vse skupaj kot fotoblog. Med potjo lahko opazimo tudi nekaj oken v skalah, za katere se mi vedno zdi, da so zanimiva.
Teren z Male Ojstrice proti Ojstrici postane nekoliko bolj strm, pohodne palice pa zamenjajo roke, saj je potrebno nemalokrat poprijeti za skalo.
Nekje na polovici med Ojstricama sva se pričela spraševati o smislu nadaljevanja, saj je ojstrico nekajkrat preletel oblak. Seveda nimava namena planinarit v slabem vremenu. Toda zaradi cca 30 min do vrha, sva se odločila za nadaljevanje.
Ob 10:15 sva prispela na vrh, pogled pa je segal daleč na okoli, pa čeprav le 180° na okoli, saj so z ene strani prihajali oblaki. Videl se je predvsem severni in vzhodni del Kamniško Savinjskih Alp, Logarska dolina in nekoč Slovenija, sedaj pa že dolgo Avstrija.
Zadovoljna na vrhu in še obsijana s soncem
Seveda nisem pozabil bolj podrobno opisati poti, precej delov je ožjih, potreben pa je trden korak in prepričanje v svoje sposobnosti. Če so se nekatere mame malce tresle ob vzponu, pa se trije kolesarji zagotovo niso. Kolesarji?! Da! Spust so načrtovali iz Ojstrice proti Kocbekovem domu.
Ko sem to videl, sem bil vzhičen! Takoj bi poizkusil kaj podobnega.
Še zadnji pogled proti Ojstrici, po cca. 2h urah spusta.
Planinarjenje sva zaključila znova na parkirišču, v 7 urah in 25 minutah (z vsemi postanki in umikanjem vzpenjajočim se planincem). Ker pa fotografija pove več kot 1000 besed, bodo fotografije objavljene na http://pajzbar.shrani.si/?Ojstrica+-+ostanek
Ni komentarjev:
Objavite komentar