Sreda 12. Maja 2010
Brevet: Brevet ali z drugim imenom »Randonee« je organizirana ekstremno dolga kolesarska vožnja. Kolesarji, ki se jim v tej disciplini lahko reče Randonneurji, potujejo po določeni, toda neoznačeno trasi (dolžine od 200 do 1.400km), skozi določene kontrolne točke in morajo zaključiti vožnjo znotraj določenega časovnega limita. Ti časovni limiti so sicer zahtevni, vendar dovoljujejo vožnjo v udobnem tempu – torej ni nobene zahteve, da bi se kolesarilo z dirkaško hitrostjo ali da bi se uporabljale taktike s cestnih kolesarskih dirk (Baloh 2008a)
No kot sedaj že tradicionalno, je tudi letos potekal 300km brevet po že znani trasi:
ČRNUČE-ŠENTJAKOB-KAMNIK-TUHINJ-VRANSKO-VEL.PIREŠICA-VOJNIK-SLOV.KONJICE-POLJČANE-PODPLAT-ATOMSKE TOPLICE-BIZELJSKO-BREŽICE-NOVO MESTO-IVANČNA GORICA-GROSUPLJE-PANCE-ZALOG-ŠENTJAKOB-ČRNUČE (Baloh 2008)
Moj brevet se je pričel že v petek, s peko mufinov za KT3, seveda nisem hotel še letos zapustiti to delo, čeprav je čakanje na vse kolesarje dokaj zoprno, če nimaš kaj početi. Konec koncev je KT odprta od 15 - 24.00. Pa sem vseeno si rekel, bom že kako to organiziral, saj bom tudi sam moral do KT3, če bom šel odpeljat zadevo. Dopoldanska vožnja v Ljubljano na fax in klic Marka (Baloha) glede KT3, pa sta bila pika na i, da končno participiram navkljub poprejšnjemu skepticizmu. Po vrnitvi domov sem se najprvo lotil organizacije za samo turo. 2x zračnica, preveril kolo, čevlje, prištimal tabolš dres, stlačil hrano v žepe, preveril potno knigo... Nato pa se lotil še priprave za KT3, na srečo mi je prijateljica posodila še en protfan, tako sem lahko pekel 24 mafinov na enkrat, pa mi je vseeno vzelo 2uri za cca 40 mafinov. Seveda sem za zraven še kupil nekaj banan. Spanec šele okoli polnoči.
Sobota, kolesarski tovariš Slavko se je oglasil pri meni nekaj čez 6.00 zjutraj naložila sva še moj bicikel ter krenila za Črnuče. Po nekaj časa iskanja ulice štarta, sva le prišla se prijavila in sledil je t.i. sestanek bolje rečeno nagovor organizatorja.
Dobro smo zapeljali na glavno cesto, sem na števcu že videl 30, 35, 40km/h in si rekel tole bo pa letelo. Držal sem se spredaj, saj je bilo zadaj veliko zaviranja in pospeševanja. Pa vse tudi ni šlo tekoče nekje okoli Kamnika smo kar konkretno pribremzali, na srečo pa je šlo brez padcev. Semaforji so nas malce ovirali, nihče ne mara bremzat, ko je dobro poštartal. Navkljub frišnih 11°c sem se počutil odlično, daleč od tega da bi me zeblo, pa me rado.
No kot sedaj že tradicionalno, je tudi letos potekal 300km brevet po že znani trasi:
ČRNUČE-ŠENTJAKOB-KAMNIK-TUHINJ-VRANSKO-VEL.PIREŠICA-VOJNIK-SLOV.KONJICE-POLJČANE-PODPLAT-ATOMSKE TOPLICE-BIZELJSKO-BREŽICE-NOVO MESTO-IVANČNA GORICA-GROSUPLJE-PANCE-ZALOG-ŠENTJAKOB-ČRNUČE (Baloh 2008)
Moj brevet se je pričel že v petek, s peko mufinov za KT3, seveda nisem hotel še letos zapustiti to delo, čeprav je čakanje na vse kolesarje dokaj zoprno, če nimaš kaj početi. Konec koncev je KT odprta od 15 - 24.00. Pa sem vseeno si rekel, bom že kako to organiziral, saj bom tudi sam moral do KT3, če bom šel odpeljat zadevo. Dopoldanska vožnja v Ljubljano na fax in klic Marka (Baloha) glede KT3, pa sta bila pika na i, da končno participiram navkljub poprejšnjemu skepticizmu. Po vrnitvi domov sem se najprvo lotil organizacije za samo turo. 2x zračnica, preveril kolo, čevlje, prištimal tabolš dres, stlačil hrano v žepe, preveril potno knigo... Nato pa se lotil še priprave za KT3, na srečo mi je prijateljica posodila še en protfan, tako sem lahko pekel 24 mafinov na enkrat, pa mi je vseeno vzelo 2uri za cca 40 mafinov. Seveda sem za zraven še kupil nekaj banan. Spanec šele okoli polnoči.
Sobota, kolesarski tovariš Slavko se je oglasil pri meni nekaj čez 6.00 zjutraj naložila sva še moj bicikel ter krenila za Črnuče. Po nekaj časa iskanja ulice štarta, sva le prišla se prijavila in sledil je t.i. sestanek bolje rečeno nagovor organizatorja.
Dobro smo zapeljali na glavno cesto, sem na števcu že videl 30, 35, 40km/h in si rekel tole bo pa letelo. Držal sem se spredaj, saj je bilo zadaj veliko zaviranja in pospeševanja. Pa vse tudi ni šlo tekoče nekje okoli Kamnika smo kar konkretno pribremzali, na srečo pa je šlo brez padcev. Semaforji so nas malce ovirali, nihče ne mara bremzat, ko je dobro poštartal. Navkljub frišnih 11°c sem se počutil odlično, daleč od tega da bi me zeblo, pa me rado.
Vozil sem že v skupini od 3-6 kolesarjev, toda ne v skupini 20 kolesarjev, ki imajo v nogah na tone OH in B. Do kontrolne točke, na 80km sem se počutil kot v sanjah. Na ravnini je števec le redko pokazal pod 39km/h. Malo pred KT1 sem popustil, saj sem vedel, da me čaka potem še 240km, in odpeljal sam še vedno s 37km/h. 500m pred Lopato (kt1) sem zaradi čudaka ob cesti zavil narobe, saj je vpil desno, toda po potni knigi bi moral levo. Tako sva z še enim sotrpinom odpeljala cca 4km narobe (obe smeri skupaj).
Po 80km sem bil vesel, tako hitro jih še nisem odpeljal, toda nekako nisem imel časa nič dobro malicati vmes in sem se odločil, da nadaljujem z zadnjo skupinico 5 kolesarjev in 1 kolesarke. vsaj nekaj sem ta čas pojedel, ko sem jih čakal.
Tarča 2 je bila KT2 na 202km, toda takoj po štartu sem posumil svoje koleno. Prevzel sem ležern tempo 33km/h in vsi so se strinjali z njim. Vse je bilo vredu, okoli Tepanj (110km) pa se je začela veselica. Vedel sem, da tvegam in s kolenom ni vse vredu, po še 4 km, sem vse spustil naprej in naredil pavzo, koleno je jevkalo. Kolegi so me sicer počakali, nato pa je padla odločitev, katere si nisem želel, saj je moj cilj še vedno - da visoko dvignem kolo v zrak, ko pridem na cilj enega od brevetov.
Poljčane - poslovil sem se od t.i. metle in razjahal kolo, saj sem od 115km - 125- kolikor sem jih prepeljal trpel. Zadnje 3 km sem odpeljal le še z eno nogo. Dan je bil zaključen, razočaranje.. o tem ne bi.
Na srečo sem dobil hiter prevoz do doma, tako sem bil v Ivančni Gorici ravno, ko je s KT3 odpeljala prva skupina. Zato sem jih počakal na zadnjem pasjem klancu - Peščeniku in upam da malce vzpodbudil z besedami.
Preostanek dneva sem preživel na KT3 in poštempljal ostale udeležence breveta.
sum: razočaranje, nova izkušnja oz. delno, in nekaj novih spoznanstev tudi v živo in ne le preko foruma bicikel.com
Lepo se imejte,
jaz pa bom še vedno strmel k cilju - osebni zmagi
Marko
Viri: Baloh, Marko. 2008. Randonneur Slovenija. Dostopno prek: http://www.markobaloh.com/si//index.php?option=com_content&task=view&id=39&Itemid=73 (12. 5. 2010)
Po 80km sem bil vesel, tako hitro jih še nisem odpeljal, toda nekako nisem imel časa nič dobro malicati vmes in sem se odločil, da nadaljujem z zadnjo skupinico 5 kolesarjev in 1 kolesarke. vsaj nekaj sem ta čas pojedel, ko sem jih čakal.
Tarča 2 je bila KT2 na 202km, toda takoj po štartu sem posumil svoje koleno. Prevzel sem ležern tempo 33km/h in vsi so se strinjali z njim. Vse je bilo vredu, okoli Tepanj (110km) pa se je začela veselica. Vedel sem, da tvegam in s kolenom ni vse vredu, po še 4 km, sem vse spustil naprej in naredil pavzo, koleno je jevkalo. Kolegi so me sicer počakali, nato pa je padla odločitev, katere si nisem želel, saj je moj cilj še vedno - da visoko dvignem kolo v zrak, ko pridem na cilj enega od brevetov.
Poljčane - poslovil sem se od t.i. metle in razjahal kolo, saj sem od 115km - 125- kolikor sem jih prepeljal trpel. Zadnje 3 km sem odpeljal le še z eno nogo. Dan je bil zaključen, razočaranje.. o tem ne bi.
Na srečo sem dobil hiter prevoz do doma, tako sem bil v Ivančni Gorici ravno, ko je s KT3 odpeljala prva skupina. Zato sem jih počakal na zadnjem pasjem klancu - Peščeniku in upam da malce vzpodbudil z besedami.
Preostanek dneva sem preživel na KT3 in poštempljal ostale udeležence breveta.
sum: razočaranje, nova izkušnja oz. delno, in nekaj novih spoznanstev tudi v živo in ne le preko foruma bicikel.com
Lepo se imejte,
jaz pa bom še vedno strmel k cilju - osebni zmagi
Marko
Viri: Baloh, Marko. 2008. Randonneur Slovenija. Dostopno prek: http://www.markobaloh.com/si//index.php?option=com_content&task=view&id=39&Itemid=73 (12. 5. 2010)
Ni komentarjev:
Objavite komentar