Umirjen, prekrasen nedeljski popoldan sem previsel v sobi za računalnikom, med tem, ko so nekateri npr. uživali ob popoldanskem vetriču pod orehom. Ob tem sem pričel razmišljati, kako bedno izkoriščam prosti čas, zato je padla odločitev, da ulovim še zadnje "tople" sončne žarke iztekajočega se poletja. Na večer sem spakiral vso opremo za v gore v prtljažnik svojega 911 turbo ter ponedeljek označil kot dan D. Vsekakor je bil nov dan, toda gore me niso videle.. povsem drugače je bilo 1. septembra. V trenutku, ko sem lahko zapustil delovno mesto, sem sezapeljal do Ravenske Kočne. Ne glede na gost promet, sem ob 17:13 hlače na rob zamenjal za pohodne ter se po Slovenski poti odpravil proti Kranjski koči na "Vadinah". Kot bi rekli komentatorji športa na RTV, sem narekoval močan tempo, a ne tako močan, kot sta ga imela dva pred mano, ki sta se več kot očitno strgala s ketne.
Teraso koče sem ugledal ob 18:18 uri, preskočil tradicionalni 0,5 viljamovke (saj jo je zmanjkalo), se nafilal z nekaj malega sladkorja ter po posvetu s Francijem krenil na Babo (via ferrata, po Rudijevi vertikali). V začetku se pot nekoliko spusti, a glede na to da je potrebno iz 1680 n.m. priti na 2127, to ni nikoli nekaj, česar bi se veselil. Sama pot me je navdušila, saj ni polna okrušenega kamenja kot pot na Rinke in je zato prijetna za hojo. Pot do t.i. Bradavičke, pa tudi naprej, do zaključka "ferrate" na Brano je na nekaj mestih bolj izpostavljena, a nič kritičnega. V nobenem primeru pa pot ni vredna, da bi po njej hiteli. Ob zahajanju sonca je pogled na levo vedno čudovit, saj sta lepo obsijani Kočni, Grintovec ter Dolgi hrbet, poleg tega pa razgled seže po celi dolini Jezerskega in vse do Storžiča. 
Ob prihodu v Rudijevo vertikalo se pot strmo vfzspne, a v kolikor je potrebno varovanje imamo vse do zaključka zahtevne poti na voljo jeklenico ali druge načine varovanja oz. pomoči ob premagovanju poti.
 |
| Počitek v vertikali, ko brezskrbno usedeš v pas. |
Na delu, kjer se priključi še pot s smeri Jezerskega sedla so gore okoli mene pričele dobivati povsem druge barve. Njihova sivina se je spremenila v jesenske oranžne barve, kar je konkretno naznanilo sončni zahod.
Pospešil sem korak ter ob 19:34 prišel na vrh Babe, kateri pa je delal družbo močan veter. Zavetrje sem poiskal za prvo skalo, se kolikor da prijetno namestil ter pogled usmeril proti Skuti, Dolgemu hrbtu ter ostalimi vršaci Kamniško-Savinsjkih Alp. Čeprav je ura tekla kot nora, se je meni ob tem razgledu ustavil čas, bil v kraju, ki sem ga imel v mislih od nedelje.
Nekaj pred 20:00 sem se odpravil proti koči, za povratek pa sem izbral pot čez Jezersko sedlo, saj je bolj prijetna za hojo v mraku. Predvidevam, da je dobre pol ure po startu konstantno "veu"(obvezn U) močan vetr, vse do Jezerskega sedla, zato sem bil še kako vesel windstopperja v nahrbtniku. Pot od sedla pa do koče mi je razsvetljevalo moje malo sonce Fenix PD35, zato tempo hoje ni padel in prijetno leseno klop v jedilnici koče sem okupiral ob 20:55 uri. Tu sem z največjim veseljem na plano privlekel hlebec kruha, nekaj malega salame ter pijačo ter se nekoliko podpru, nato pa s Francijem načel debato o gorah ter pohodništvu. Ker pa čič ne da nič, aj pa še maj, sem jo nekaj do 22:00 ure pognal proti dolini ter se med potjo zamislil kako zelo tiho je v gorah, sploh pa ponoči. Lovska pot je odlična za povratek in ob pogledu moje vozilo se mi je malce nasmejalo, saj sem vedel da se bom lahko usedel :D
Ob 22:40 se je moj popoldanski oddih zaključil. Se je za 10 min sedenja na vrhu vse skupaj izplačalo? Definitivno.
Ostale fotografije:
 |
| Proti "Bradavički" |
 |
| Tole nej bil ta niplčk |
 |
| Spust do vhoda v "vertikalo" |
 |
| V vertikali |
 |
| Ravenska Kočna |
