Ob mesečini

Po nekaj dnevih razmišljanja in pisanja diplomskega dela, sem kar močno potreboval sprostitev. Tako sem se v torek spomnil - hribi! Hribi ob mesečini. Sicer sem v torek sredo imel še precej živciranja, a sem si vse organiziral, pridremal za eno uro, ter se ob polnoči basal v avto. Okoli ene ure na sredino četrtkovo jutro sem v ljubljani pobral še sopotnico, s katero sva bila ob pol drugi uri ob vznožju Storžiča - v Bašlju.  Dvajset do druge sva se napotila v temo gozda, kjer so naju spremljale žabe, šumeč potok ter občasno sij meseca. Zahvaljujoč našemu tamlademu, nama je ob poti delal svetlobo pravi mali reflektor - nukeproof. Pot je bila ista kot pred letom dni Pozna odločitev, zgodnja uživancija, tempo pa kar oster. Nekje sredi gozda je na reflektorju pričela utripati luč za baterijo, zato je bil najin korak še nekoliko hitrejši. Okoli pol četrte zjutraj sva prispela do Koče na Kališču, oba prepotena navkljub temu, da je bilo zgoraj le fantovsko sonce. Po malici sva kaj kmalu krenila proti Storžiču, saj nisva vedela kdaj točno bo vzšlo sonce. Po nekoliko lažjem ravnem delu, se pot nato strmo vzpne, pa če tudi le to vidite zgolj nekaj metrov. Ker so naju spremljali zgolj borovci, nama je večino poti osvetljeval mesec, na trenutke pa tudi svetilka, saj se markacije niso videle najbolje. Po uri in petnajst sva prispela na vrh (5:10). Moram priznati, da je bil to eden izmed najtežjih vzponov do sedaj, saj me poprej niso nikoli bolele noge. Kaj je botrovalo k temu, pa ne vem. Sklepam, da slaba prehrana tekom zadnjega dneva. 

No, sva ga ujela? Seveda sva ga. Fantastično je bilo. Na horizontu vidite gore, katerih ozadje postaja čedalje bolj oranžno, nato rumeno... kmalu se okoli vas dani, postaja svetlo. Tisto oranžno ozadje izgine, je dan a brez sonca. Po približno 10 minutah pa se je za gorami ponovno pokazala oranžna svetloba. Fantastično! Kmalu se je pričelo kazati tudi sonce, ki se je v nekaj minutah "razkomotil" nad vršace ter nas oranžno obarval.

Hlad je hitro popustil, stopnja sproščanja - 100%

Po malici sva se počasi začela spuščati, pred nama je bil cel dan! 

Ob koči sva si naredila daljšo pavzo s poležavanjem.. prijalo je, saj sva imela oba že 24ur brez pravega spanca. Po malici sva odšla v dolino, ob poti pa srečala ogromno pohodnikov, kar malce preveč za sredi tedna. 

V dolini pred kočo je izginil še tisti sendvič, ki je ostal. Noge sva za nekaj sekund ohladila v ledenem potoku Belica ter si privoščila še nekoliko posedanja.

Zapis je nekoliko drugačen, a mi je vseeno, saj sem jaz videl sončni vzhod, ko je večina še spala :D

Prešernov plac ob mesečini

Proti ostalim kamniško-savinjskim

Družba je posrala vse na okoli

Oranžne barve izginjajo

Dvignil se bo

NLP iz vzhoda

Sexi

Tisti moment najbolj sexi planinec.
Nato so prišli drugi.

Tudi ona je očarana nad sončnim vzhodom

ps. Prigoda za konec: Srečala sva dva planinca, ki sta se pričela vzpenjati. Po pogovoru sva izvedela, da je oskrbnica koče slišala dva lovca ponoči, ko sta šla mimo. Spraševala sva se, le kje sta šla, da ju nisva slišala.
Nekaj minut kasneje pri koči.
Skozi okno oskrbnica: Dobro jutro!
Ponoči sexi planinec: Dober dan.
O: Saj je res že dan.

P: Ste že zgodaj vstali?
O: Pol 6ih, pa vidva? 

P: Ob pol 4 sva šla tot mimo.
O: Sta štartala spodaj.
P: Ne, tod mimo sva šla, na Storžič lovit sonce.
Od presenečenja sem mislil, da bo padla skozi okno. 

Pohvalila naju je,.. a menim da si je mislila, da sva malce zmešana. Verjetno naju je tudi zamešala za lovca :D